Damask

Dopoldan prispela v Damask.
Za prehod meje sva porabila približno eno uro. Najprej za plačilo izstopne takse 5 JD na jordanski strani. Sirijsko vizo sva si brez problemov uredila na meji, čeprav so naju strašili, da ne bo šlo - da moraš imeti vizo že prej. Tudi sirijski mejni uradnik nama je najprej rekel enako, vendar se je hitro dal prepričati (še prej naju je sicer poslal v Budimpešto po vizo), da gre tudi drugače . Vsaj za nas, ki nimamo sirijskega veleposlaništva ali konzulata v svoji državi. Cena vize je 33$.

Petra

V dveh dneh sva Petro prehodila po dolgem in počez, naredila ogromno posnetkov in kilometrov.
Petra, skrivnostno skalnato mesto, leži v Jordanski puščavi. Petra je bila na križišču več karavanskih poti, ki so povezovale Sirijo, Egipt in južni del Arabije s trgovskimi središči ob Sredozemskem morju. Vso takratno luksuzno blago so preložili tukaj. Petra nima samo ugodnega zemljepisnega položaj, je tudi neverjetno dobro skrita. Dosegljiva je dosegljiva skozi ozko skalnato sotesko imenovano Sik (jašek), ki je na na nekaj mesti široka samo 2 metra in tudi do 100m globoka. Po več kot kilometru hoje, ko že misliš, da nikoli ne bo konca, pa pride nagrada, skoraj 40 metrov visoka skalnata fasada faraonove zakladnice, imenovane Hazne Al Firun. Dolgo je prevladovalo mnenje, da so bile iz skale izklesane zgradbe, palače. V resnici pa so fasada za kraljevske pogrebe, za preproste grobnice, ki se skrivajo za zanimivimi umetninami.

Slike bom še dodal...

Zdaj pa naprej v Sirijo.

Wadi Rum

Odhod v puščavo Wadi Rum, ki je neverjetno fotogenična. Tu sva prespala pod milim nebom oziroma pod milijonom zvezd.

Slike so tule http://picasaweb.google.com/sjuresa/WadiRum

Aqaba

Zadnji dan v Ammanu sva si ogledalo staro mesto, trdnjavo a hribu, v ozadju največjo zastavo na svetu, ...
Danes popoldan je odhod v Aqabo. Wau, potapljanje! :)

Naslednji dan (24.12.) potop božičnega drevesa.

Prispevek Jordanske televizije o tem:



Za Božič pa končno potapljanje. :)

Gora Nebo, mrtvo morje, topli vrelci, Jerash

Privoščila sva si celodnevni izlet s taksijem do gore Nebo, Madabe, toplih vrelcev in mrtvega morja za okoli 40 JD. Sam taksi še niti ni bil takšen strošek, največ so nanesle precej visoke vstopnine. Vsakih nekaj kilometrov je ob cesti policijska kontrola, dostikrat z radarjem, kar pripomore k temu, da je promet dokaj umirjen. Tujci imajo baje privilegije in jih kljub storjenemu prekršku v glavnem spustijo samo z ustnim opominom.
Mojzesov pogled iz gore Nebo. V Madabi je znamenit mozaik zemljevid Svete dežele. Vroči vrelci, kjer je temperatura vode 60 stopinj. Mrtvo morje, pravzaprav jezero, je najnižja točko na zemlji in najbolj slano morju na svetu – slanost je 30%. Namakanje v njem je posebno doživetje!

Naslednji dan sva odšla z avtobusom do Jerash-a, kjer sva si ogledalo ostanke antične provincialne prestolnice Gerasa nekdaj članice mestne zveze Dekapolis, najlepše ohranjene rimske izkopanine v Jordaniji. Arheologi ocenjujejo, da je 90% starega mesta še vedno neodkopanega.

Amman

Na letališču v Istanbulu sva se končno dobila z Davorinom. On je priletel prejšnji dan iz Bruslja. Na letalu nisva sedela skupaj, ker sva se čekirala vsak zase. Na srečo se je Semih spomnil, da ima Turkish online check-in, kar mi je prišparalo kar nekaj časa čakanja v vrsti.
Na letališču v Ammanu sva dobila Jordansko vizo, cena 10 jordanskih dinarjev, kar je po trenutnem tečaju okoli 10€. Pričakal naju je Alexander, ki je bil najin gostitelj naslednjih nekaj dni. Kakšen luksuz, peljal naju je iz letališča, ki je več kot 30km od mesta, do trgovine, kjer je najcenejše pivo, ki je pa še zmeraj svinjsko drago - 0,5l Amstel za 1,85 JD.
Zvečer malo po mestu - 1st circle, Rainbow street, ...

Istanbul

Zoran me je peljal na letališče in zato si zasluži malo reklame. :) Tule je njegova stran http://www.zoranfurman.com/, kjer si lahko preberete o njegovih potovanjih in koledar potopisnih predavanj.
Let v Istanbul je bil dokaj točen. Na letališču v Turčiji ti za 15 € prodajo znamkico (vizo), ki jo nalepiš v potni list. Viza velja 90 dni in za večkratni vstop, kar mi bo še prav prišlo na poti nazaj.
Iz letališča do centra Istanbula je možno priti na več različnih načinov. Najceneje je z metrojem in tramvajem, vendar je do Taksima potrebno nekajkrat prestopit. Najdražje in najbolj "komot" je seveda s taksijem. Jaz sem se odločil za vmesno varianto in sem šel s Havaš avtobusom (10 YTL), ki pelje direktno do Taksima (trga), kjer sem se dobil s Semihom. To pa zato, ker sem prišel še v "rush hour" in se mi ni bilo za gužvat s prtljago v metroju in na tramvaju. Poskusil sem pustiti nahrbtnik za nekaj časa v kakšnem hotelu blizu trga, vendar ga nikjer niso hoteli vzet, ker je baje nekaj časa nazaj nekdo podstavil bombo.
Istanbul je ogromno in moderno mesto. Po različnih podatkih bi naj imel od 11 (po uradnem štetju) do 18 miljonov prebivalcev. Jaz sem si ogledal samo okolico Taksima, ki je srce modernega Istanbula in center nočnega življenja. Predvsem sama ulica Istikal (Istiklal Caddesi) in sosedenje ulice in uličice, ki je za Istanbul nekaj takega kot Knez Mihajlova za Beograd. Ker je bil petek zvečer je bilo precej ljudi in je bilo kar težko najti prostor za večerjo. Med drugim sem jedel tantuni (na ulici) ın adana kebap, seveda z rakıjem. :) Ker nisem imel fotoaparata s sabo si lahko s klikom na ime ogledate kako izgledajo jedi. Ker sem jedel kebap (po njihovo oz. kebab po naše) z rokami, sem si prislužil odobravanje domačinov in še eno porcijo z rakijem. Pomagalo je tudi, da sem poznal 3 najbolj popularne istanbulske nogometne ekipe - Galatasaray, Ferenbahče in Bešiktaš. Dodatno sem še izvedel, da je v turški prvi ligi še en klub iz Istanbula, ki pa praktično nima nobenih navijačev, ker nima tradicije (njihov Interblock?). Ima pa baje dobrega menadžerja. Turki zelo resno jemljejo nogomet in vsak pogovor prej ali slej nanese na nogomet. Slišal sem, da ljudje, ki ne živijo v Istanbulu, navijajo za svojo lokalno ekipo in zmeraj še za enega izmed velikih treh istanbulskih moštev.