Manila

Reporter Peter pravi:

Če sem v prejšnem prispevku napisal končno toplooooo, je tukaj takoj vroooočeeee. Končno smo prišli na Filipine :)
Kaj pa sedaj??? Naprej se je treba vsesti in preučiti Lonely Planet hehe – ni bilo časa do sedaj. Simon je preko couch surfinga spoznal nekega domačina, ki nam je priporočil neki hotel. Ok – gremo tja, pozabimo na lonely planet. Pozanimali smo se, koliko stanejo taksiji in ni problema, za eno uro vožnje se porabi 5 €, kar pomeni 300 pesosov, torej tako poceni da se sploh ne sekiraš če te še malo okoli obrne. Kar ponavadi te :P

Med vožnjo je zelo zanimivo opazovati mesto, še posebej ker je tukaj povprečna potovalna hitrost okoli 20 km/h. Mesto je čisto drugačno kakor Hongkong ali London oziroma karkoli kar sem do sedaj videl. Z eno besedo bi ga opisal kot popolni kaos. Skoraj ni semaforjev, vse se dogaja eno čez drugo, ljudje kričijo, prodajajo, skačejo pod avtobuse (ok ne dobesedno :), polno je nekih trociklov za potnike. Mesto nima avtobusov, ima pa jeepny – neke sorte velik jeep, ki se fura po mestu v krogu. Teh jeepnijev je toliko, da se zdi da so ceste narejene samo za njih, hkrati pa delajo tako gužvo da se promet enostavno ne premika.

Ko pridemo do hotela vmes izprašamo voznika taksija kakšna je to soseska in nam pove, da on tu že ne bi bil. Ker zgleda res brezvezna se premislimo in želimo iti v najbolj turističen del mesta, tja kamor gredo tudi vsi ostali backpakerji. Voznik nam razložim da je to še ena ura vožnje, ker je zelo blizu letališča. No, pa sta šle dve uri in 600 pesosov, ampak kdo bi se sekiral, zaenkrat je še vse zelo zanimivo…

Taxi nas odloži na res zanimivem mestu dela, kjer je bolje iti peš kot pa s taxijem, ker greš vsaj še enkrat hitreje. Ker nas vsi vidijo z velikimi nahrbtniki in smo sveži turisti nas seveda takoj obkrožijo prodajalci vsega možnega, od sadja do prenočišča. Na pomoč nam skočita dva backpakerja, ki nam hitro razložita kje je najboljši hostel za ok ceno. pospremita nas do njega in končno imamo malo mira.

Sobica zgleda majhna, z eno pojstlo, ampak imamo klimo in svoj tuš z wc-jem, kar je luksuz. naročimo še eno pojstlo, prižgemo klimo in končno se lahko malo uležemo in malo mira. Aaaaaaaaaaah, kako je pasal tuš in pojstla in mir 

Če bi bil doma, se po takem potovanju ne bi nič več premikal, naročil bi si hrano na dom in prižgal kakšen film, ampak sem seveda nismo prišli lenuharit, tako da akcija. gremo jest, pa gremo na pir ali dva ;), potem pa se dobimo z Simonovim lokalcem da nam malo razloži kako pa kaj se dela in dogaja v Manili.

Dobimo se sredi te turistično – filipinske betonske džungle z Rae-om. Pelje nas malo naokoli, počasi se začenja večer in scena se spreminja. Na dan prihajajo prostitutke, pimpi ponujajo kataloge z puncami in cenami… Rae nam hitro razloži, da imamo hostel sredi rdeče četrti in da je zato največ turistov tukaj  Kakšne zgodovinske znamenitosti, kakšna kulturna udejstvovanja…. največ turistov v Manilo privlači sex turizem… Takšna je pač realnost in tudi to je fajn videt ane 

Zberemo si neki bar, en izmed tisočih in naročamo rundo za rundo, malo piva in malo tekile… Rae nam vmes naredi plan do minute natančno (v sredo se vstanete ob 6h zjutraj …) za naše naslednje štiri dni, ko bomo odpotovali v gorske predele. Pravi, da tam skoraj vse pozna in da je to najboljši plan, ker bomo največ videli. Vmes se ga kar konkretno napijemo, spoznavamo Raea, pride še njegova prijateljica, odide… počasi se večer prevesi v noč. Kar naenkrat se mi zdi, da sedimo v gay baru – povsod okoli sami tipi … WTF, a nismo mi v rdeči četrti??? Vprašamo Raea in se samo nasmeje, kaj nismo tega že prej opazili??? Očitno je mislil da smo vsi trije topli bratci in da zato potujemo skupaj  Nop, gremo naprej v drug bar hehe. zapitek za kar konkretno število pijač (cifre ne vem, ampak 4-5 oseb ene 4h, pa bili smo fejst žejni) je bil 1100 pesotov, kar je skoraj 20 € . V naslednjem baru poje neki transeksualec, posnetek lahko vidite tukaj :=) todo: simon najdi in naloži posnetek, bos vsaj kj naredu :P

Simon in Rae se odločita, da gresta domov, ker je jutri kao nov dan, midva z Mitjatom pa greva pogledat v neko diskoteko kjer poka elektronska muzika. To se seveda gre pogledat ane :=)

Vstopnina P 200, prideva notri, ql muzika, ampak na pol polno… ok, sva res malo prezgodnja, ura je šele pol dveh. Zahaklava šefa varnostnikov, spijemo par rund red bull + vodka … čvekamo, razgljabljamo, gledamo, kaj pa vem. … kar naenkrat je ura tri ali pa štiri, znajdem se sredi plesišča, malo plešem, malo spoznavam. Res same luštne punce tele Filipinke, prva je bila Chrystal, druga Jade, tretja eeeeeee sry pozabil, ampak sej res ni važno.

Presenetilo me je kako imajo vse dobro naštimano sex turizem za turiste , v bistvu za vse okuse. Od tipov, ki hočejo punce iz kataloga, do »masaže«, do spoznavanja »punc« v diskoteki, kjer ti uspe ulov hehe…. Vglavnem naučili so se kako najti vse tržne niše, verjetno še več kakor si jaz lahko predstavljam .

Kmalu po tem »spoznavanju« z Mitjatom pičiva ven, se še malo zgubljava okoli, odganjava tečne komarje (folk k hoče karkoli od tebe) iščeva najin hostel, nama pomagata ena prostitutka in njen pimp… Ups sorry, mož in žena  Preden zaspim razmišljam, da je to en obraz Manile oz. Filipinov, zaradi katerega pride sem veliko turistov. Zanimivo, ampak hvala bogu ne rabim tega. Bi pa stisku svojo luštno 

Naslednji dan spimo kot ubiti, neki klicarijo iz recepcije ali bomo podaljšali bivanje ali ne, ampak jih gladko ignoriramo, dokler ne začnejo morit na naših vratih. V bistvu so zelo prijazni, nisem še slišal lepšega trkanja na vrata, še posebej tako vzdržljivega… končno popustim, odprem vrata in rečem jaaaaaaaa, bomo podaljšali, mir prosim. Pametnejši odneha ane 

Ob polnoči naj bi šli naprej v gore, tako da smo dan izkoristili za ogled mesta in znamenitosti … naj slike povedo več. Zvečer večerja in marš na bus v Baguio.