Še en obisk katedrale in uspešen ogled Shakespearovega teatra

No, danes pa nama je uspelo vse kar sva si zadala. Simon si je ogledal to katedralo od znotraj, iz vrha in malo še spodaj. Jaz nisem vedela, da se da še spodaj kaj videti. Baje so grobnice nekakšnih herojev, ena izmed njih je tudi od Wren Christopher (arhitekt te katedrale.
Zraven je še restavracija, trgovinica s spominki. Simon je bil navdušen. Čakala sem ga skoraj eno uro, da se je vrnil in pravi, da je bilo premalo. Mogoče, če se bova še kaj vrnila v London, da si bo va ogledala še podzemlje, ker v knjigi piše, da če si izpustil ta del, si zamudil veliko. Mogoče bova preverila.

Uspelo nama je tudi (na moje veliko veselje) videti Shakespeare globe theatre od znotraj. Vstopnina je kar draga (9 GBP), vendar je zanimivo, ker imaš vodičko in pripoveduje zgodbo tega teatra. Začne se nekako tako:
Originalno zgrajen najprej je bil leta 1599 in uničen v požaru 29. junija 1613, ki so ga zanetili med predstavo Henry the Eight, ker so pripeljali top in iz njega tudi dejansko ustrelili. Med izstrelitvijo je padla iskra na streho, ki je slamnata in teater cel lesen vžgalo. Baje se ni noben poškodoval. Takrat sta bila samo dva izhoda, sedaj jih je štiri.
Nato je bil junija leta 1614 prenovljen in zopet zaprt leta 1642 zaradi puritancev.
In še tretjič ponovna rekonstrukcija originalnega leta 1997, vendar približno 250m stran, ker je na istem mestu stala neka druga stavba. Da so ga še enkrat zgradili, je bil zaslužen Ameriški igralec in režiser Sam Warramaker. Ker je občudoval Shakespearjeva dela, je bil zelo začuden, ko je našel na mestu kjer bil naj stal teater samo nek znak, da je včasih tukaj stal. Zato je ustanovil nekakšno fundacijo zato, da se zgradi ponovno. To mu je tudi uspelo in tako imajo Angleži po njegovi zaslugi še atrakcijo več.

V Shakespearovih časih je bilo to gledališče na drugi strani Temze, kjer se ni imenovalo London, čeprav je samo nasproti njega. Na tej strani, kjer je bil London, so bili zelo taki puritanski ljudje in so imeli gledalšča in zabavaštvo za hudičevo seme. Zato se je vsa zabava dogajala na drugi strani Temze. Tako je bilo tudi to gledališče zgrajeno na tej strani. To se pravi odprto za vso rajo
Kot vidite na sliki ima ta teater dvorišče, kjer lahko kupiš vstopnico za 5 GBP in moraš stat. Stoji lahko 700 ljudi, v Shakespearovih časih jih je bilo tudi po 1000 in več. Potem pa sta še dve nadstropji, kjer so karte dražje mislim, da 10 GBP. Zanimivo pri tem je, da če si spodaj na dvorišču, je tako kot da bil bil zčit z igralci. Oni hodijo med gledalci in v bistvu na nek način komunicirajo z njimi. Baje so v tistih časih, ko jih je bilo zelo veliko na dvorišču, kar tam stoje lulali, pili, jedli... Bil je neznosen smrad, saj so verjeli, da umivanje škodi zdravju in se zato niso umivali. Baje so se pozimi namazali z živalsko mastjo (spodnje perilo) in ga nosili vse do pomladi, da jih ni zeblo. Si morte mislit. lahko si predstavljate kako je to izgledalo. o je bil tak zabavniški dogodek in če je bila vstopnina samo cent, se je trlo ljudi. Ja in pa na tleh ni bilo lesa, tako kot sedaj ampak zemlja. Tako, da ko je deževalo (kar v Londonu ni redkost) so bili vsi blatni in... Še ena zanimivost tega gledališča je, da jje odprto. Streha je tako narejena, da ima na sredini luknjo in ko pada dež ali kaj podobnega se predstava nadaljuje. Znotraj tudi ni luči in predstave so samo ko je dan. To pa pomeni, da ko igralci nastopajo, so vse glave uprte vanje. Oni jih vidijo in so čisto blizu njih. Si predstavljate kaj pomeni trema? Tudi gledalci seveda se vidijo med sabo. Velikokrat se tudi zgodi, da ko igrajo kako igro in (npr. Hamleta) ter glavni igralec izreče kakšen stavek kot: Ali mislite, da sem kriv?, ali kaj podobnega in se kdo oglasi in reče: Ja!, ali pa kaj drugega. Kot vidite na slikah (upam, da se dobro vidi) so gledalci uprti s komolci na oder. V časih Shakespear-ja so baje tisti ljudje, ki so bili bolj premožni prišli tudi sedet kar na oder in motili igralce s tem, da so jih spraševali razne neumnosti kot: kateri lik pa ti igraš?... predvsem pa so prišli kazat svoje lepe obleke. Upam, da si bova kakšno predstavo tudi ogledala. Če ne letos, pa kdaj drugič Po moje mora biti nekaj neverjetnega. Kot bi se dogajalo na ulici, ne pa v gledališču.
Ok, ne bom vas feč morila s tem teatrom. Lahko pa si ogledate na strani http://en.wikipedia.org/wiki/Globe_Theatre več o njem.

Harrods

Ne vem več kateri dan, vendar sva obiskala tudi to prestižno trgovino, ki je znana po tem, da se hvalijo, da imajo vse, če pa česa ne najdeš, bodo naročili. Vendar pa ni znana samo po tem, vendar tudi po cenah. Primer: navadna »klipsna za lase, ki jo dobiš na vsakem štantu za kak evro ali več, tukaj stane taka čisto navadna, vendar je od ne vem katerega pač znanega proizvajalca 20 GBP – in to znižana, ali pa ena »španga« zopet nič posebnega vendar lepa znižana (ne spomnim se koliko %) 75 GBP. 1 GBP = 1,5 €, ali pa po starem 1 GBP = 360 SIT. Torej? Drugače pa je zanimivo to videti in doživeti. Sobe same čokolade, sadja, vina, diamanti, prestižne ure, torbice, rokavice… In ljudi, ki tam nakupujejo. Ne boste verjeli, ampak jih je veliko.

Katedrala sv. Pavla

Andrew nama je dal kartico za brezplačen ogled te katedrale, ki je res nekaj posebnega. Podobna je Petrovi katedrali v Rimu, vendar manjša. Zgradil jo je arhitekt sir Christopher Wren. Ker sva imela samo eno kartico, nisva mogla iti oba naenkrat. Najprej sem odšla jaz. Notranjost je tako bogata, da imaš vseskozi odprta usta. Na žalost nimam nobenih slik, ker v notranjosti ni dovoljeno slikati. Lahko pa greš mislim da po 439 stopnicah na vrh katedrale in vidiš cel London iz zraka. Kdor se boji višine ali je zelo debel, ni priporočljivo, da se vzpenja. Nekateri so imeli težave in niso upali pogledati to za kar so se vzpenjali. Veličasten pogled. Takrat šele vidiš kako je to mesto ogromno. Ni mi všeč to, da je na vrhu precej ozko in veliko ljudi, tako, da si ne moreš v miru ogledovati in v tem uživati, saj se vsi nekam gnetejo. Vendar se splača. Ko sem prispela nazaj na dno, sva se odločila, da preden gre še Simon, greva še na pijačo. Vendar pa tega ne bi smela, saj so ob 5-ih zaprli katedralo za oglede in tako sva so odpravila naprej. Naslednjič bova bolj zgodnja. Nato sva odšla do Globe Shakespeare theatre, da bi si ga ogledala od znotraj, saj sva ga prvič videla zvečer, ko je bilo temno in so igrali eno od njegovih iger. Kar je zanimivo pri tem teatru je to, da je to še edina zgradba zgrajena iz lesa. Ne vem točno kdaj, vendar je to gledališče enkrat pogorelo do tal in so dovolili samo tej stavbi, da se zgradi nazaj lesena. Tako, da sedaj stoji na istem mestu kot prej in takšna kot je bila. Vendar sva bila tudi za to prepozna. Upam, da bova uspela si ogledat to gledališče od znotraj, saj je nekaj res posebnega. Pogovarjala sva se, da bi mogoče, če bi dobila ugodno karte, si ogledala katero izmed predstav.

Bournemouth

V to mesto ob obali sva obiskala prijatelja Mitjo, ki je prišel sem delat oziroma pomagat znanki iz Slovenije, ki sedaj živi tukaj že 17 let in ima kot nek dom za ljudi, ki bi verjetno drugače morali oditi v kako drugo ustanovo. Ne vem če sem že omenila, da jim tukaj zelo primanjkuje mojstrov, ki znajo kaj narediti s svojimi rokami in jih ne samo manikirat. No, tako je prišel Mitja v to mesto po prošnji njegove znanke sestavljat kuhinjo, polagat ploščice… Malo je razlagal kako je to tukaj in imela sva tudi priliko videt v živo kuhinjo, ki jo je sestavljal z načrtom, ki so mu ga dali. Da bruhaš. Načrt je bil kar tako narisan na roko in to tako površno, da je joj. Kot skica ne pa končen načrt. Elementi sploh niso tako kot pri nas, ampak je moral narediti vse sam: zvrtati luknje, rezati, en element je moral celo narediti sam, poslali so nekaj napačnih elementov itd. In za vse to je bil čisto sam, ker baje ni nobenega, ki bi mu pomagal. Še prej je moral staro kuhinjo odstraniti. Orodja ni imel kaj veliko. No in tako sva ga midva malce zmotila, da smo malce »popričali« in spili dva piva in seveda šinfali neumne Angleže. Vendar vsega lepega je enkrat konec. Mitja je odšel nazaj v dom sestavljat kuhinjo, midva pa malce v mesto. Nisem omenila, da je Simon preko couch surfinga našel enega tipa (Dave) malce ven iz Bournemoutha, da sva lahko prespala pri njem. Vendar sva ga čakala skoraj do pol enih zjutraj. Razlog, da je prišel tako pozno, čeprav se je odpravil še prej kot je mislil iz Birmingham-a so poplave, za katere verjetno veste. Saj bi šla kam ven, vendar je vse po enajsti zaprto, razen klubi, kjer pa je potrebno plačat vstopnino in še ne veš ali ti bo všeč ali ne. Tako sva se malce sprehajala po mestu, nato pa sva se vsidrala v nekem lokalu, dokler ni bil čas odhoda. Zjutraj sva se zgodaj vstala, ker je Dave odpeljal svojo sestro na surfanje in sva odšla z njim. Skupaj smo odšli na zajtrk, nato pa naju je odpeljal nazaj v Bournemouth, kjer sva malce poležavala na soncu, kasneje pa smo se z Mitjo zopet dobili. Ob 8:40 sva se odpeljala nazaj v London.

London by night

Andrew je predlagal, da si ogledava London ponoči. Bilo je super. Vozil naju je naokoli ter nama razlagal pač vse kar smo videli. Zelo veliko pomeni, če poznaš kakšnega lokalca in ti lahko veliko pove. In da o Londonu tako veliko veš (skoraj za vsako malo večjo zgradbo) kaj in kako, je res občudovanja vredno. Res je bilo super, ker ni bilo toliko ljudi in si si lahko bolj v miru ogledoval znamenitosti ter se o njih pogovarjal. To je bil en večer. Smo imeli pa še London zvečer drugi del, ker si prvič nismo vsega ogledali. To noč pa naju je Andrew vodil po nekih ozkih ulicah, kjer verjetno sama ne bi hodila. Seveda je bilo zopet zanimivo. Vse ostalo pa naj vam povedo slike, ki jih prilagava.

Brighton!

Ja, ja saj vem, dolgo se že nisva oglasila. Še vedno sva v Londonu, tu pa tam se odpraviva še malo okoli Londona. Lepo sončno nedeljo smo se odpravili Ervin, Andrew in midva na obalo v Brighton. Imeli smo srečo (kot ponavadi), saj je v Londonu deževalo, v Brightonu pa sijalo sonce. Nekateri so se celo namakali v morju (bučmani). Zanimiva so ta mesta ob obali predvsem zaradi tega, ker se ti zdi kot da so obtičali nekje v daljni preteklosti. Zakaj? Če ste kdaj gledali filme kjer so imeli ponekod v mestih nekakšne »lunaparke« in so vrteli vrtiljake s konji, ki se samo obrača in spušča smešno glasbo, malo stran streljajo v pločevinke, da dobijo kakšnega medvedka ali kaj drugega, prodajajo sladkorno peno, hot-doge, vse je v takih načičkanih plastičnih »hiškah«,… No tako je to tukaj. Vendar pa je veliko več »zanimivih« ljudi, ki te zaposlijo da jih opazuješ. Lahko jih vidite na slikah. To je bil lep enodnevni izlet.

Sprehod po Londonu

Kot ste dosedaj že lahko ugotovili, zelo veliko prehodiva, saj druga ti ne preostane, če hočeš kaj videt in mesto je ogromno in na vsakem koraku kakšna zanimivost. Ta dan (12.7.)je bila v Angliji premiera filma Harry Potter in midva sva čisto slučajno pricapljala do nekega kina kjer sta obiskovalce čakala Hagrid in Dumbeldore. Tisti, ki ste knjige prebrali veste o čem govorim, za vse ostale pa: preberite jih že vendar! Če pa vam ni za brat, pa si oglejte filme. Ta dan sva odšla tudi v Britsh Museum, kjer najdes vse, kar so pokradli po celem svetu (veerjetnoi so kaj tudi dobili). Cele stene fresk iz Egipta, kipe iz Grčije, Italije, razne stvari iz Afrike, Kitajske, Japonske.... Ni da ni. Ker je to zopet ena ogromna stvar in zelo naporno kajti lahko cel teden vsak dan hodiš tja, si nisva dala preveč dela.
Slike so tu.

11.7.2007, Oxford

Kot je že v naslovu povedano, smo bili ta dan v Oxfordu - enem najbolj znanih mest na svetu po svojih kolidžih. Enega od njih je obiskoval Andrew in tako smo lahko iz prve roke izvedeli kako je tam (oz. kako je bilo, saj Andrew že šteje nekaj čez 50 poletij). Kot sem že omenila, Andrew zelo dobro predava in ga je užitek poslušat, saj večkrat začini stavke s kakšno šalo, prigodo, ki jih je kar nekaj v njegovem življenju.
Te kolidže naj bi obiskovali malce bolj inteligentni ljudje kot povprečno, vendar tudi tukaj kot povsod denar nekaj pomeni. Kakorkoli že, ti kolidži so zelo stare zgradbe (nekatere tudi po 1000 let), neverjetne arhitekture z urejenimi parki, kjer lahko poležavajo in se učijo, ali pa samo debatirajo in rešujejo svet, tako kot je rekel Andrew, da so počeli v njegovih študentskih letih. Seveda imajo tudi svoja pravila kot je do 11h zvečer biti doma, vendar tako kot povsod se posamezniki znajdejo, da kršijo ta pravila. Se pravi, če ubogaš in si not (včasih te ni) je dobro, drugače pa tudi tukaj zlahka zapadeš v slabo družbo, droge...
Ko smo imeli dovolj Oxforda, smo se odpravili nazaj proti Londonu in se ustavili v eni vasi, kjer smo jedli Fish and Chips - bljak. To je tipična angleška hrana (ocvrta riba in pomfrit).
Še prej, preden smo prišli v Oxford, smo se ustavili v eni vasici, da malce vidimo angleško podeželje. Zelo urejeno tako hiše kot okolice. Maš občutek, da tukaj podeželje res nekaj pomeni in da so doma taki ljudje, ki imajo nekaj.

Kot vam je že znano s klikom na sliko pridete v galerijo, kjer je še več slik.

10.7.2007, London

Danes naju je Ervin odpeljal na Baker Street k bivšemu župniku Andrew-u oziroma Andreas-u po grško, ker je Grk rojen v Angliji. Ne moreš verjet kaj vse ima ta človek v stanovanju. Ogromno knjig, CD-jev; klasika, meditacija, jazz, pop,..., DVD-jev, videokasete, nenormalno veliko oblek, ki jih večina nikoli ni oblekel. In to same firme. Parfumi, slike. Je zelo zanimiv človek, poln zgodb.
Odpeljal nas je v Regent's park, ki je zopet nekaj posebnega. V njem je veliko vodometov, kipov, nekakšnih skulptur, živali; labodi, race, golobi, veverice (ena mi je prišla skoraj čisto do fotoaparata) in pa ogromno vrtnic od katerih ima vsaka svoje ime, npr: Ice cream, Keep Smiling, Mary Poppins, Peter Pan, Ingrid Bergman,.... nato smo si privoščili še sladoled in Andrew je odšel po svoje, mi pa proti Kilburnu.

Z Andrewom smo se dogovorili za jutri, da nas odpelje v Oxford. Komaj čakamo. Ryan pa nas je zopet čakal z večerjo.





Več slik je pa v galeriji. Za ogled kliknite na sliko.

London, 9.7.2007

Odločila sva se, da greva na FREE TOUR z avtobusom, pa sva doma pozabila spominsko kartico od fotoaparata, zato sva jo ucvrla kar peš po mestu.
Odšla sva do Tower of London, se vsedla na stopnice in nekaj časa opazovala to trdnjavo, ki ima zelo bogato zgodovino in piše v vodiču, da bi lahko napisali celo knjigo o njej. Mislila sva, da bi si jo ogledala od znotraj, pa sva si premislila, ker je bila vstopnina £15 in predvsem zato ker je vsega tako veliko za videt in polno turistov je čakalo za vstop, tako da...
Nato sva jo mahnila naprej čez Tower Bridge - fascinanten most kot iz pravljice, vse do južnega dela Temze. V Londonu je prav to zanimivo, da se ti včasih zdi, da si v pravljičnem svetu, naslednji hip pa te zadene utrip velikega mesta, kjer vsakdo hiti po svojih opravkih. Res je mesto polno nasprotij, tradicije, različnih kultur, do sedaj eno najlepših mest na svetu. In sedaj nazaj k južnemu delu Temze. Na tej strani ni tako velikih zgradb kot na severnem delu pa vendar so. Baje zato ker je na tej strani zemlja mehkejša in je težje gradit. Mislim pa, da je Dickens v svojih knjigah opisoval južno stran Temze kot predel za revnejše ljudi. Ogledala sva si moderno galerijo Tate, ki je ogromna. Šla sva samo v eno sobo kjer so bile razstavljene slike. Med njimi sva videla tudi eno od Monet-a. Ojoj, kakor komu ampak nama - kr neki. Če samo opišem to sliko, ki zgleda nekako tako: velika enih 5x3, v sliki pa ni nič narisanega, temveč so izrezani pravokotniki, ki so jih barvali in rezali njegovi pomočniki, on pa jih je kar polepil kakor se mu je pač zdelo. V glavnem, razlagajte si po svoje kakšna je to umetnost. Je pa bilo zelo dobro to, da so imeli na hodnikih zeelooo udobne usnjene stole in si lahko tam kar zaspal. Nikome ništa.Prehodila sva ogromno, ker tukaj nič ni blizu. Oglasila se je lakota in iskala sva KFC, ki ga kot zanalašč nisva našla. Sva pa po poti videla kraljevo sodišče, ki je res nekaj neverjetnega. Zanimivi so tudi lokali, nekateri od zunaj izgledajo kot da se tukaj nič ni spremenilo. Na stenah zelene ali črne table z zlatimi črkami, nad njimi pa velike ure, ki kar kličejo po preteklosti. V bistvu bi to kje drugje izgledalo kičasto, vendar ne v Londonu. Neverjetno prepletanje starih zgradb z novimi je prav neverjetno. Tam stara cerkev, zraven najnovejša stavba, pa spet kak grad ali hiša stara 200 ali več let in spet moderna stavba... Vedno pa nekje vmes kak park, kjer ljudje uživajo vsak prosti čas, ki ga imajo. Njihov čas za koslilo izgleda nekako tako: večina jih kupi nekaj za pojest, ponavadi je to "Take away", pride v park, se vsede na klopce, ali pa kar na tla in jedo. Nekateri se celo vležejo in zaspijo. Veliko jih bere knjigo ali časopis.
Moški po večini nosijo obleko in kravato in se kar počijo na travo. Ko pogledaš od blizu kakšne so te obleke ojoj... Parki po mestu so res zelo lepo urejeni, vsak po svoje, Užitek je posedati v njih. Če hočeš lahko ure in ure opazujes ljudi, saj take koncentracije različnih ljudi ( ras, barv, ver... ) ne srečaš povsod. Zadnjič smo prišli v en park, kjer je igrala "pleh banda" in zabavala ljudi med kosilom. To počnejo vsak dan, različni izvajalci, brezplačno. Postavijo polno stolov oziroma ležalnikov in ... uživaj.
Vmes sva se videla celo ulico tako v krogu in polno kitar velikih kot človek in večje, vsaka je bila drugače pobarvana. Za turiste znajo zelo dobro poskrbet. Da se znebiš denarja tudi. £1 je vreden 1,5€, pivo npr. je pa zelo poceni, če ga najdeš za 2£. V večini lokalov je skoraj 3£. Po vsem tem sva se odpravila nazaj domov v Kilburn, kjer naju je čakala večerja. Res imava srečo, saj Ervin zivi z Ryan-om, ki zelo odbro kuha in nas razvaja. Je iz karibskih otokov, natancneje iz St. Lucia. Rodil se je tukaj, družina pa se je preselila nazaj.
Še to naj povem, da smo šli zadnjič ven pit in kot morda veste, so v Angliji prepovedali kajenje v lokalih. No, sedaj pa se dogaja to, da vsi kadijo zunaj in svinjajo še bolj kot prej. Tudi podnevi je tako, ker ne smejo več kadit noter jih je polno zunaj in vlečejo. No, verjetno bo pri nas podobno.

Sprehod po mestu

Prvi sprehod po Londonu je končan. Vreme se ni moglo odločit ali bi bilo lepo ali grdo. Malo je posijalo sonce, da je bilo vroče, naslednji trenutek se je skrilo in je zapihal veter, da nas je zeblo. Kar naprej smo se oblačli in slačli. Ampak to je tu nekaj povsem običajnega. Obvezna oprema so sončna očala in dežnik.
Nekaj slik in kak film je tukaj.

London

Uspešno prispela v London, ki naju je pozdravil z rosenjem. Namestila in najedla sva se. Zdaj si bo pa treba zmislit kako naprej...
Danes je zaradi malomarnosti iztiril vlak na podzemni ker so pozabili pospravit orodje za sabo. So najprej mislili, da je spet teroristični napad. Pa je 500.000 ljudi prišlo kasneje kamor so nameravali.

Priprave na pot pred mariborskim letališčem.

V osmih dneh okoli sveta? Ne, hvala.

Sem prej napisal, da nimava časa za pot okoli sveta. No, nekateri se s tem ne bi strinjali. En angleški novinar je v osmih dneh obkrožil svet s samo nizkocenovnimi firmami. Tule je originalni članek. Tu je pa slovenska verzija.
Mi na kraj pameti ne pade, da bi ponovil njegov podvig. Je preveč mazohističen. Zmeraj pravim, da se mi od potovanj še najmanj dopade samo potovanje oz. prevažanje in čakanje na prevoze. Tu pa ni imel nič drugega kot samo to. Letenje in čakanje. Fuj! Kje je pa ležanje na plaži z možgani na off in ...