Edinburgh

Iz Glasgowa sva se z vlakom pripeljala v lepo mesto Edinburgh s 450.000 prebivalci. Že z vlaka je pogled neverjeten na staro mesto. Železnica ni podobna tistim, ki smo jih mi vajeni, ampak se pripelješ skoraj v center mesta in peroni so v zaprtem prostoru. Torej, z vlakom se pripelješ v nekakšen tunel.
Ker z nahrbtniki ni najbolje opletati okoli, sva kar najhitreje hotela priti do Markovega stanovanja, da odloživa ta bremena (Mark je kauchsurfer, s katerim je Simon kontaktiral in ga vprašal ali lahko prespiva kakšno noč pri njem). Kakšna noč se je zavlekla v štiri noči. Mark je rojen v Južnoafriški republiki in je že od 18 leta v VB. Nekaj časa je živel v Londonu, sedaj pa je na Škotskem v Edinburghu. Stanovanje ima veliko in ga deli še z enim cimrom, ki ga sedaj ni bilo doma, tako, da je bilo več prostora za nas. Dela doma preko računalnika, tako, da si čas razpolaga sam. Ko sva prispela do njega, sta bila tam že italijanski par (Rita in Jacobo), seveda z istim namenom kot midva. Prvi večer smo se malce spoznavali in šli v najbljižji pub na pivo. Najprej smo šli samo mi štirje (italijana in midva), čez nekaj časa pa se nam je pridružil še Mark. Dokler še ni bilo Marka, smo si mi delili občutke glede Škotske. Malce smo se ponorčevali, malce pohvalili in veliko nasmejali. Naju je zelo zabavalo ko sta govorila z italijanskim naglasom in kar naenkrat udari Rita: Mamma Mia (s sklenjenimi prsti). Potem se nam je pridružil še Mark in pogovarjali smo se vse živo. Rita in Jacobo sta izrazila željo, da bi naslednji dan kuhala špagete. Seveda!
Naslednji dan sta Rita in Jacobo odšla takoj ko sta vstala v mesto, midva pa sva malce še poklepetala z Markom, ki nama je ponudil zajtrk. Mark zelo rad kuha in v kuhinji ter dnevni sobi ima polno kuharskih knjig raznih kuharjev. Zajtrk je bil zelo dober in zdrav. Ne vem, če sem omenila, ampak Angleži so nori na ORGANIC (bio). Imajo celo bio sladoled. No, tudi Mark kupuje skoraj samo bio hrano. Ko sva se najedla, sva tudi midva odšla v mesto.
Vsako leto ulice in odre v škotski prestolnici zasedejo igralci, glasbeniki in komedijanti na največjem umetniškem festivalu na svetu (Fringe). Začel se je v nedeljo (torej najin prvi dan v Edinburgu) in bo trajal do 27.8. Festival, na katerem zadnjih 20 let prevladujejo komedije, ponuja tudi uprizoritve klasičnih gledaliških del, plesnih in otroških predstav, ki jih ne morejo predstaviti povsod. Čeprav gostujoči umetniki na festivalu ne morejo pričakovati velikega zaslužka, je veliko takih, ki se vsako leto znova vrnejo. Nekateri zato, ker jih popolnoma očara dogajanje, medtem ko drugi upajo, da jih bodo v množici nastopajočih opazili isklaci talentov in jim ponudili življensko priložnost. Fringe je namreč pripomogel h karieri članov Letečega cirkusa Montyja Pythona, Emmi Thompson in Rowanu Atkinsonu (Mr. Bean).
Rojstvo festivala sega v leto 1947, ko se osem gledaliških skupin ni hotelo ukloniti volji programskih vodij prve izvedbe festivala. Prispele so v Edinburgh in svoje predstave uprizorile tam, kjer so jih hoteli sprejeti, predstave pa so si ogledali tisti, ki so po naključju naleteli nanje. izvorni pomen Fringea, ki ga organizatorji skušajo ohraniti tudi danes, je pripraviti festival dostopen tudi manj premožnim. Pred dvema letoma je na škotskih odrih nastopila tudi slovenska skupina Terrafolk. Toliko o festivalu, sva pa posnela nekaj parade, ki je vedno prvi dan, kjer se ljudje iz celega sveta predstavijo. Vsak na svoj način.
Še nekaj o Škotih. Škoti sodijo med prijetnejše ljudi na svetu. Škotska je dala svetu najrazličnejše znanstvenike (Fleming - penicilin, Baird - televizija, Bell - telefon, Dunlop - zračnica...). Sean Connery je bil rojen prav v Edinburghu (mogoče zato tako smešen naglas).
Preden sva se vrnila v Markovo stanovanje, sva zavila še v trgovino in kupila vino za večerjo. Večerja je bila odlična, sladica prav tako in vina ni prav veliko ostalo (od 3 steklenic). Bil je prijeten večer do poznih ur. Rita in Jacobo sta se ta večer poslovila, ker sta nslednje jutro odšla naprej v Oban. Midva po zopet po odličnem zajtrku ven v mesto. Odšla sva do škotskega parlamenta, ki je nekaj posebnega (arhitekt Enrich Miralles). Ko so ga gradili, so prekoračili budget za 300 mio GBP in zamudili rok za 3 leta. Stoji na mestu, kjer je bila prej pivovarna. Baje so se Angleži zmrdovali nad parlamentom in jim očitajo prekoračitev budgeta, vendar jim Škoti znajo zabrusiti s tem, da za čiščenje oken parlamenta v Londonu porabijo v petih letih toliko kot so oni porabili za celo stavbo. Malce sva bila prepozna za ogled odznotraj.
Odšla pa sva na bližnji zelo visok hrib in si ogledala mesto z vrha. Preden sva prispela do parlamenta pa sva opazovala dogajanje na ulicah in razne predstave umetnikov. Ob šestih sva hitela domov, ker sva rekla, da bova ta večer midva kuhala rižoto. Ta dan je prišla še ena kauchsurferka (malce čudna).
Naslednji dan sva si ogledala botanični vrt in se relaksirala. Nazaj grede sva našla še Bute house - hišo first ministra (Alex Salmond), ki se zavzema za referendum za neodvisnost Škotske.
Ta večer je Mark naredil hamburgerje in ko smo se najedli, smo odšli še v pub na pivo kjer sva se midva tudi poslovila za dan naprej, saj Mark rad dolgo spi.
Torej, na Škotskem sva se imela super, spoznala prijetne ljudi in mislim, da se bova še kdaj vrnila. Če bi imela bolj primerno obleko s sabo, bi verjetno podaljšala ogled Škotske, tako pa se s poletnimi cunjami ne da.
Naslednji dan sva se odpeljala nazaj v Londonu, kjer bova ostala do 18.8. ko se vračava nazaj v Slovenijo.

Dunoon

Iz Obana sva se peljala z avtobusom do Inverary (8 GBP za karto), tam prestopila na drugi avtobus do Dunoon-a (3 GBP). Na postajo naju je prišel čakat Noel in naju odpeljal domov. Ko sva vstopila v hišo, naju je najprej pozdravil njihov pes Labradorec Zeus, kar naju je oba zelo razveselilo. Seznanila sva se še z njegovo ženo Gill in prijateljem Chris-om. Pili smo slovensko vino. Gill in Noel sta kupila hišo v Beli Krajini in se nameravata preseliti v Slovenijo. Bila sva zelo prijetno presenečena. Vprašala sva ju, kako to, da sta se odločila za Slovenijo, pa sta rekla, da sta veliko potovala po svetu in se jima zdi Slovenija prava za življenje. Ne marata preveč velikih mest in gneče, zato sta se odločila za neko staro hišo blizu Črnomlja. Mimogrede, selila sta se že 25-krat. Njuna hči Niamh(4) (Niv po naše) je že spala. Malce smo se pogovarjali in ker je bila že pozna ura, sva se stuširala (kar je bilo zelo dobrodošlo po Leovi kopalnici) in odšla spat v lepo, čisto, toplo sobo. Zjutraj sva slišala otroški glas, ki neprestano govori. Ker ni imela več potrpljenja naju čakat, nama je prišla trkat na vrata. Gill nama je naredila zajtrk in z Noelom sta predlagala, da gremo malce na sprehod po Dunoon-u. Vkrcali smo se v avto, mi štirje ter dva psa, Zeus in Skavt (sosedov črn Labradorec) in se odpeljali do obale. Vmes je Niamh zaspala, tako, da smo odšli samo mi trije in psa na sprehod. Zeus-a je gnal Noel, Skavta pa Simon. in tako smo sprehajali pse po obali, da sta se malce zdivjala. Skavt je z največjim veseljem čofotal in plaval po morju, Zeus pa ne mara vode. Kakšen Labradorec neki, vendar sta Gill in Noel povedala, da sta ga dobila ko je bil star dve leti in da sta ga poskušala spraviti v vodo, vendar jima ni uspelo. Medtem se je Niamh zbudila in mahnili smo jo do velikega posestva, ki ne vem več kdo ga je imel v posesti, važno je, da se je odločil, da ga podari "občini" za otroke, da bodo lahko uživali v naravi in se igrali skavte. In tako je ostalo še do danes. Vendar pa se vseskozi nekateri borijo zato, da bi ga prodali, saj je minilo že več kot sto let in mislijo, da bi ga uporabili za kaj bolj komercialnega, kar bi prinašalo denar. Do danes jim še ni uspelo, vendar je še samo vprašanje časa. Ne vem kako bi opisala to posestvo. Je ogromno, z ogromnimi drevesi (po enem smo celo plezali, po enem pa smo viseli kot opice na lijani), z manjšim ribnikom, gradom (enim celim in enim še same ruševine). Po poti smo jedli maline in se učili nekaj slovenskih besed. Nekaj jih že znajo Niamh predvsem: Zakaj? Ne vem, mleko... Tamala govori nonstop, tako, da sta si Gill in Noel izmislila eno igrico, ki se imenuje sleeping mouse (speča miš). Takrat se malce umiri in celo zaspi, vendar samo v avtu.
Zelo prijetna družina, Gill je zopet noseča in pričakuje decembra fantka. Niamh pa trdi, da bo deklica.
Drugi dan je moral Noel na delo. Oba namreč delata kot nekašna socialna delavca, pomagata otrokom, ki so zlorabljeni in gresta od doma tudi za več dni.
Niamh in Gill sta šli na bazen, midva pa po Dunoon-u. To je takšno najhno mestece in zdi se ti kot da se je čas ustavil. Vsekakor naju je Škotska zelo presenetila, saj sva mislila, da je tukaj vse bolj napredno. Povsod tudi piše, da so Škoti bolj pridni, pametni..., od Angležev. Leta 1999 je Škotska dobila svoj parlament. Imajo tudi svoje podobe na bankovcih in ne marajo preveč Angležev. Se ve zakaj. Ko sem omenila, da se je čas ustavil, mislim predvsem na izgled lokalov, stranišč, trgovin, plaž,... Npr. odšla sva v hotelsko čajnico na čaj. To je ena večja soba s kaminom, mizami s papirnatim prtom, samo dva čaja na menuju... V čajnici delata dve natakarici, ki nimata kaj delat in se med sabo prav glasno pogovarjata, se smejeta,... Šele sedaj vidim kako je v Sloveniji vse bolj strogo in da en delavec naredi toliko kot tukaj dva ali pa več. Sedaj ko to pišem, sem se spomnila, da smo odšli v Obanu v nekakšno kavarno - pekarno kjer strežejo pri mizi (drugače moraš povsod sam do šanka in naročit kar želiš), kjer je delalo sedem žensk. Za deset miz. Prav neverjetno. Dve pri vitrini, dve zadaj, ostale pa so stregle, kasirale ali pospravljale. Pri nas bi dva komot poskrbela za vse goste in še hitreje. Ok tako pač je.
Gill naju je klicala in rekla da gre ob 15-ih nazaj domov in če želiva lahko greva z njo. Ker še nisva vsega opravila, sva se odločila, da greva z avtobusom (do njih je iz mesta okli 5 km). Prejšnji dan naju je Chris povabil k njemu domov, zato sva še morala v trgovino po nekaj sladkega. Odnesla bi kaj slovenskega, vendar naša Slovensko Turistična Organizacija tako komplicira, da je joj. Preden sva odšla, sva hotela nekaj, da bi lahko ljudem pokazala kje in kaj je Slovenija. Vendar je sedež te organizacije v Ljubljani in moraš priti tja osebno podpisat nekakšne formularje kaj in kako in raznorazne bedarije. In ker nisva bila več v Ljubljani, se nisva posebej zato tja vozila. Ne sme pa zate te stvari prinest kdo drug. Če slučajno bere to kdo iz STO se naj malce vpraša, kaj bi naj počeli z materialom od Slovenije, če ne zato, da bi komu kaj pokazali. In če je kdo iz Prekmurja npr.? Veseli bi lahko bili, da sploh hočeš promovirat Slovenijo takorekoč zastonj.
Ko sva končala z nakupi in ogledom, sva se odpravila do avtobusne postaje, da se vrneva. Seveda dve uri vmes ni bilo avtobusa. Mogoče bi odšla celo peš, če ne bi pihal veter s tako močjo, da je joj. Kaj pa sedaj? Pogovarjala sva se, če bi poskusila štopati, saj sva slišala, da na Škotskem skoraj vsak ustavi. Sprva nama je bilo malce nerodno, nato pa je Simon le stegnil palec in tretji avto se je že ustavil. Bil je prijazen možak Jamie in naju spraševal klasična vprašanja od kod sva... Ko sva mu povedala, da sva pri Noelu in Gill je rkel, da jih pozna, da sta zelo v redu in naj ju pozdraviva. Pred kratkim se je vrnil iz Italije, kjer je kolesaril.
Zvečer smo odšli do Chris-a in Josie (njegove žene. Enkrat sva jo videla, ko je prinesla Gill piškote, ki jih je pekla). Živijo zelo blizu v stari viktorijanski hiši. Chris je star 60, Josie pa verjetno nekaj podobnega. Res super človeka. Pogovarjali smo se marsikaj. Gill je odšla prej domov, ker je morala Niamh v posteljo in tako sva ostala sama z njima. Pili smo vino, pivo in viski, ter debatirali. Oba sta Angleža, on še dela, ona pa je doma. Imata sina, ki je poročen in živi nekje v Angliji. Tudi on ima enega sina. Večkrat sedaj sva slišala, da Angleži sploh niso zelo povezani kot družina in tudi Chris in Josie vidita sina bolj poredko. Sedaj so počitnice in pričakujeta vnukov obisk. Josie nama je razkazala celo hišo, ki sta jo sama uredila. Zgodba s to hišo je taka: Josie si je zmeraj želela živeti v stari viktorijanski hiši in želja se ji je uresničila, ko sta prišla v Dunoon in našla hišo v kateri sedaj živita. Baje je bila zelo zanemarjena. V zidovih so bile luknje, zgornjega nadstropja sploh prejšnji lastniki niso uporabljali. Opremljena je bila v stilu sedemdesetih. Baje je bila kopalnica črne barve. Vse to sta lepo spraskala in opremila po svojem okusu. Res sta se potrudila, da izgleda kot iz tistih starih časov. Skoraj v vsaki sobi je kamin, na stropu so nekakšni ornamenti, vsaka soba je druge barve, na stenah so ponekod slke, ponekod pa majhni krožniki. Pohištvo je starinsko, v kuhinji je bila včasih krušna peč, pa so prejšnji lastniki ne vem kaj naredil z njo. Stopnice so z leseno ograjo, oblečene v "topli pod". V sobi kjer smo se mi pogovarjali, je ogromno okno (kot pri skoraj vseh hišah), stara kredenca in pa dve zofi ter fotelj. Pri kaminu je ležišče za njuno psičko, ki je že 16 let stara in že malce utrujena. Vzela sta jo v zavetišču, kjer jima je niso priporočali, ker je bila nekaj bolana, vendar sta se odločila prav zanjo. Je mešanka in je bila vodna reševalka. No in tako smo se pogovarjali do pozne noči ko sva se že hotela posloviti, naju je Chris vprašal kdaj greva naslednji dan v Glasgow in naprej do Edinburgha. Rekla sva, da enkrat zjutraj in če on ve kako bi bilo najbolje. Potem je takoj predlagal, da naju on odpelje do trajkta. Seveda sva bila takoj zato in zmenili smo se, da naju pride iskat ob 9:30. No in tako je nastopilo naslednje jutro, ko sva se poslavljala od Gill in sta naju prišla iskat Chris in Josie in Niamh je hotela zraven. Ne samo, da sta naju odpeljala, še karte za trajekt sta nama dala. Poslavlajali pa smo se tako, kot da se že leto dni poznamo.
In tako sva odplula do Glasgowa, kjer sva na postaji oddala prtljago in odšla malce po mestu. Privoščila sva si kavo in vročo čokolado v Costa (podobo kot Sturbucks) - res ogromne skodelice, verjetno pol litra, in opazovala ljudi. Nekaj sva jih slikala, saj so res nekaj posebnega. Baje je Glasgow mesto polno punkerjev. Ta dan sva jih videla ogromno. Proti večeru sva so odpeljala z vlakom v Edinburgh.

Oban

Prispela sva v obmorsko mesto Oban. Poklicala sva Lea, ker sva bila dogovorjena, da ostaneva pri njem, vendar ga ni bilo in sva odšla s taksijem do njegove koče. Pustil naju je na podeželski poti, kajti naprej se ne da z avtom, ampak moraš peš. Kot film Kekec. Hribi, na njih se pasejo ovce in koze, pred nama bežita dva debela zajca, midva pa z nahrbtniki kot mule do hiše. Ko prispeva, naju pričaka Dave (je iz Yorkshira in dela kot vodovodar v Obanu). Takoj nama ponudi kavo, čaj ali pivo. Odločila sva se za zadnje in se vsedla na stole kar zunaj in gledala na morje. Lokacija je res čudovita. Podobno kot pri nas na Pohorju, samo, da imaš na eni strani morje, na drugi pa hribe polne ovac. Dokler ni Leo prišel domov, smo prav lepo klepetali o vsem živem. Dave naju je spraševal od kod sva in kako dolgo sva že tukaj itd. Midva pa sva od njega izvedela, da je doštudiral za vodovodarja in prišel v Oban delat, da bo lahko kupil hišo in pripelja svojo sestro z otroki in staro mamo. Pravi, da mi je tukaj zelo všeč, ker je tako mirno in on to obožuje.
Čez nakaj časa je prispel tudi Leo. Zanimiv tip. Ne preveč urejen in tudi čistoča mu ni vrlina, je pa faca. Po spoznavanju, nama je pripovedoval, da je bil že trikrat v Sloveniji, na kurentovanju na Ptuju. Kurenti so ga čisto prevzeli in naša deželica tudi. Prav z navdušenjem nama je pripovedoval kako je bilo. Mimogrede - bil je v kratkih hlačah, midva pa z najdebelejšimi oblačili, kar sva jih premogla. Še David nama je dal delavsko jakno (se vidi na sliki). Leo je videl, da naju zebe in odpravili smo se v hišo. Ne moreš verjet, da nekateri ljudje še živijo na tak način. Ta hiša je bila včasih opazovalnica vojne mornarice in v njej so živele ženske in opazovale morje. Je zanimiva in tudi urediti bi se jo dalo zelo lepo. Vendar pa Lea to prav nič ne zanima in živi skoraj tako kot so živeli včasih ko niso imeli denarja, pa vendar so imeli čisto. Lea ćistoča ne skrbi, povsod ima vse kar nametano. Ukvarja se z računalniki (popravlja, ureja ljudem internet...) in jih ima povsod. V "dnevni sobi" ima računalnik, radio, polno kablov, lesen pod, dve sofi, dve postelji, ki jih je naredil sam in sta pričvrščeni na steno, en regal za oblačila... Tukaj spi in je in marsikaj. Kuhinjo ima kar vredu, vendar povsod polno kablov, vijakov... . Ima pa pomivalni stroj in noter kar umito posodo. Jedilnice nima. Kopalnica ja tako mala, da kakšen z malo več kilami ne more not. Tuš ima nekako doma narejen. Zgoraj ima še en prostor z večjo posteljo in nekaj računalniških zadev in tukaj sva se odločila, da bova midva spala. Lahko bi spala tudi v prikolici, ki jo ima zunaj (polno z računalniškimi stvarmi). Je pa čisto po angleško nor na travo. Zadnji dan, ko sva se odpravljala se je odločil, da bo kosil, ker je bila trava "previsoka". 1cm. Zelo zanimivo. Ta David, ki je pri njemu, pa spi v šotoru (lahko bi spal noter, vendar se je odločil tako). Baje imata dogovor, da je pri njem brezplačno, v zameno pa vsak dan skuha večerjo. Tako sva dobila prvi dan večerjo: riž s piščancem in sojino imako. Zelo dobro. David je odšel v svoj šotor spat, midva pa sva klepetal z Leom pozno v noč. Drugi dan naju je Leo odpeljal do Atlantskega mosta, naju tam pustil nekaj časa ker je odšel delat. Leo ne dela v nobeni firmi, ampak ga ljudje pokličejo na dom in pride. Malo sva se sprehajala okoli, malo sva se nastavljala soncu, nato pa je se je vrnil tudi Leo in naju peljal nekam naprej, do enega turističnega kraja, za katerega se ne spomnim imena. Odšli smo na vrh enega hriba in si malo ogledali okolico. Leo nama je pokazal en manjši otok in povedal, da si ga je en Škot kupil zase pred 30 leti in da gre vsako leto za šest mesec sam na otok. Tam nima hiše, ampak votlino v kateri prežvi celih šest mesecev. S sabo odnese polno hrane, tople vode za čaj... Baje pa je poleti gol. To sem napisala zato, ker tam ni nikoli vreme takšno, da bi lahko bil gol. Ko smo se vračali s tega hriba, smo odšli v lokalno pivnico na pivo. Leo nama je priporočal enega, ki je precej močen, tako, da je bilo eno več kot dovolj. Sedeli smo za šankom in tako imeli možnost opazovat delo natakarjev. Imajo zelo veliko točenega piva, tako kot povsod po VB. To pivo, ki sva ga midva pila, se prav posebej toči. Ne tako, kot vidiš pri nas, da nagnejo kozarec, temveč kozarec dajo pod pipo in pivo kar naravnost teče kar čez kozarec. Sprva izgleda kot da bi bil zmrznjen, nato pa se pena vsede in to je to. Se nič ne sekirajo, če pivo teče čez. Preko šanka se vidijo sodi piva, ki ga delajo kar tam. Ko je lastnikov sin videl, da slikam kar čez šank, me je povabil v prostor, kjer varijo pivo in sem lahko slikala tam. Do tega dela dneva je bilo zelo lepo sončno vreme, ko pa smo se vračali nazaj v Oban, pa je začelo deževati in nebo je bilo čisto zaprto z oblaki. Brrr. Spotoma smo se ustavili v trgovini in nabavil nekaj za pod zob in grlo. Ta dan sta prišli k Leu dve švicarki in David je za vse skuhal "Kiš". Malo sem mu pomagala okoli čebule, ostalo pa je naredil vse sam. Zopet zelo dobro. Prej ko smo bili v trgovini, je Leo kupil ta kiš že narejen in meni ni bil všeč.
Za naslednji dan sva se odločala, ali bova odšla na otok Mull, nasproti Obana, ali bova odšla kam drugam. Nisva so odločila za Mull zato, ker je bilo res čudno vreme in na otoku nimaš kaj počet, če je tako gnilo vreme. Naj omenim, da sem si v trgovini kupila nogavice, da me ni zeblo. Odločila sva se, da greva v Dunoon k družini s psom.

Škotska (Glasgow)

Ob 5-ih zjutraj sva vstala, lepo pozajtrkovala, nato pa 15 minut do odhoda avtobusa odšla na postajo kjer bi naj stal avtobus. Bilo je zelo čudno, ker avtobusa ni bilo nikjer. Bilo je še tri minute do odhoda in postajalo je vse bolj čudno. Vprašala sva mimoidočo kje je ta ulica pa ni vedela, nato sva še vprašala šoferja mestnega avtobusa in ta je rekel, da je to vzporedna ulica. Seveda sva tekla kolikor se je z nahrbtniki teč dalo. Normalno - ujela sva ga zadnjo sekundo.

Do letališča sva se odpeljala z easyBus -om, ki sva ga prej rezervirala. Obstajajo namreč razne variante kako ceneje do cilja. Simon je najdel na internetu ta easyBus in če si pravočasen, lahko privarčuješ nekaj funtov.

8:40 sva vzletela v največje mesto na Škotskem - Glasgow. Preden sva odšla do Jose-ja s katerim sva se dogovorila, da prvo noč prespiva pri njem, sva si privošlila še kavo in čaj v gostilni The Goat. Naj omenim, da sva tam prvič doživela pravo angleško vreme. Ko sva prispela v Glasgow, je bilo zelo lepo vreme, da sva sedela zunaj pred gostilno, čez nekaj časa pa se je vlilo in postalo je kar precej mrzlo. Kot sem že omenila, sva prvo noč prespala pri Jose-ju, ki je iz Mehike, vendar v Glasgowu študira. Malo sva se z njim pogovarjala in ga spraševala kako se mu dopade Škotska, pa ni bil zelo navdušen, vendar... Zanimivo, njegova družina je skoraj po celem svetu. Ena sestra v Kanadi, druga v Kaliforniji, en brat nekje v Ameriki, ostali tudi nekje drugje. Mama in oče pa sta ostala v Mehiki. Sva ga vprašala, če kaj pogreša dom, pa je rekel, da najbolj hrano ker, da tukaj hrana ni prav nič okusna. Naslednji dan zjutraj sva se odpravila pohajkovat po Glasgowu. Milsila sva, da bova preživela čudovit del dneva, ker bi naj bil Glasgow zelo zanimiv, vendar ga je pokvarilo vreme. Bilo je deževno in tako mrzlo, da naju ni prav nič veselilo veliko pešakat po mestu. Vmes sva odšla nazaj v gostilno kjer sva se ustavila prvi dan in tam nekaj pojedla. Zelo dobro je bilo. Zgleda, da Škoti bolje jedo. Porcije so pa tudi takšne kot na Pesku. Prave pohorske. Joj, ja ne boste verjeli, ampak Škoti so še bolj beli kot Angleži. Lase imajo večinoma rdeče, vendar pa so zelo prijazni. Celo šalijo se in smejejo.