Dunoon

Iz Obana sva se peljala z avtobusom do Inverary (8 GBP za karto), tam prestopila na drugi avtobus do Dunoon-a (3 GBP). Na postajo naju je prišel čakat Noel in naju odpeljal domov. Ko sva vstopila v hišo, naju je najprej pozdravil njihov pes Labradorec Zeus, kar naju je oba zelo razveselilo. Seznanila sva se še z njegovo ženo Gill in prijateljem Chris-om. Pili smo slovensko vino. Gill in Noel sta kupila hišo v Beli Krajini in se nameravata preseliti v Slovenijo. Bila sva zelo prijetno presenečena. Vprašala sva ju, kako to, da sta se odločila za Slovenijo, pa sta rekla, da sta veliko potovala po svetu in se jima zdi Slovenija prava za življenje. Ne marata preveč velikih mest in gneče, zato sta se odločila za neko staro hišo blizu Črnomlja. Mimogrede, selila sta se že 25-krat. Njuna hči Niamh(4) (Niv po naše) je že spala. Malce smo se pogovarjali in ker je bila že pozna ura, sva se stuširala (kar je bilo zelo dobrodošlo po Leovi kopalnici) in odšla spat v lepo, čisto, toplo sobo. Zjutraj sva slišala otroški glas, ki neprestano govori. Ker ni imela več potrpljenja naju čakat, nama je prišla trkat na vrata. Gill nama je naredila zajtrk in z Noelom sta predlagala, da gremo malce na sprehod po Dunoon-u. Vkrcali smo se v avto, mi štirje ter dva psa, Zeus in Skavt (sosedov črn Labradorec) in se odpeljali do obale. Vmes je Niamh zaspala, tako, da smo odšli samo mi trije in psa na sprehod. Zeus-a je gnal Noel, Skavta pa Simon. in tako smo sprehajali pse po obali, da sta se malce zdivjala. Skavt je z največjim veseljem čofotal in plaval po morju, Zeus pa ne mara vode. Kakšen Labradorec neki, vendar sta Gill in Noel povedala, da sta ga dobila ko je bil star dve leti in da sta ga poskušala spraviti v vodo, vendar jima ni uspelo. Medtem se je Niamh zbudila in mahnili smo jo do velikega posestva, ki ne vem več kdo ga je imel v posesti, važno je, da se je odločil, da ga podari "občini" za otroke, da bodo lahko uživali v naravi in se igrali skavte. In tako je ostalo še do danes. Vendar pa se vseskozi nekateri borijo zato, da bi ga prodali, saj je minilo že več kot sto let in mislijo, da bi ga uporabili za kaj bolj komercialnega, kar bi prinašalo denar. Do danes jim še ni uspelo, vendar je še samo vprašanje časa. Ne vem kako bi opisala to posestvo. Je ogromno, z ogromnimi drevesi (po enem smo celo plezali, po enem pa smo viseli kot opice na lijani), z manjšim ribnikom, gradom (enim celim in enim še same ruševine). Po poti smo jedli maline in se učili nekaj slovenskih besed. Nekaj jih že znajo Niamh predvsem: Zakaj? Ne vem, mleko... Tamala govori nonstop, tako, da sta si Gill in Noel izmislila eno igrico, ki se imenuje sleeping mouse (speča miš). Takrat se malce umiri in celo zaspi, vendar samo v avtu.
Zelo prijetna družina, Gill je zopet noseča in pričakuje decembra fantka. Niamh pa trdi, da bo deklica.
Drugi dan je moral Noel na delo. Oba namreč delata kot nekašna socialna delavca, pomagata otrokom, ki so zlorabljeni in gresta od doma tudi za več dni.
Niamh in Gill sta šli na bazen, midva pa po Dunoon-u. To je takšno najhno mestece in zdi se ti kot da se je čas ustavil. Vsekakor naju je Škotska zelo presenetila, saj sva mislila, da je tukaj vse bolj napredno. Povsod tudi piše, da so Škoti bolj pridni, pametni..., od Angležev. Leta 1999 je Škotska dobila svoj parlament. Imajo tudi svoje podobe na bankovcih in ne marajo preveč Angležev. Se ve zakaj. Ko sem omenila, da se je čas ustavil, mislim predvsem na izgled lokalov, stranišč, trgovin, plaž,... Npr. odšla sva v hotelsko čajnico na čaj. To je ena večja soba s kaminom, mizami s papirnatim prtom, samo dva čaja na menuju... V čajnici delata dve natakarici, ki nimata kaj delat in se med sabo prav glasno pogovarjata, se smejeta,... Šele sedaj vidim kako je v Sloveniji vse bolj strogo in da en delavec naredi toliko kot tukaj dva ali pa več. Sedaj ko to pišem, sem se spomnila, da smo odšli v Obanu v nekakšno kavarno - pekarno kjer strežejo pri mizi (drugače moraš povsod sam do šanka in naročit kar želiš), kjer je delalo sedem žensk. Za deset miz. Prav neverjetno. Dve pri vitrini, dve zadaj, ostale pa so stregle, kasirale ali pospravljale. Pri nas bi dva komot poskrbela za vse goste in še hitreje. Ok tako pač je.
Gill naju je klicala in rekla da gre ob 15-ih nazaj domov in če želiva lahko greva z njo. Ker še nisva vsega opravila, sva se odločila, da greva z avtobusom (do njih je iz mesta okli 5 km). Prejšnji dan naju je Chris povabil k njemu domov, zato sva še morala v trgovino po nekaj sladkega. Odnesla bi kaj slovenskega, vendar naša Slovensko Turistična Organizacija tako komplicira, da je joj. Preden sva odšla, sva hotela nekaj, da bi lahko ljudem pokazala kje in kaj je Slovenija. Vendar je sedež te organizacije v Ljubljani in moraš priti tja osebno podpisat nekakšne formularje kaj in kako in raznorazne bedarije. In ker nisva bila več v Ljubljani, se nisva posebej zato tja vozila. Ne sme pa zate te stvari prinest kdo drug. Če slučajno bere to kdo iz STO se naj malce vpraša, kaj bi naj počeli z materialom od Slovenije, če ne zato, da bi komu kaj pokazali. In če je kdo iz Prekmurja npr.? Veseli bi lahko bili, da sploh hočeš promovirat Slovenijo takorekoč zastonj.
Ko sva končala z nakupi in ogledom, sva se odpravila do avtobusne postaje, da se vrneva. Seveda dve uri vmes ni bilo avtobusa. Mogoče bi odšla celo peš, če ne bi pihal veter s tako močjo, da je joj. Kaj pa sedaj? Pogovarjala sva se, če bi poskusila štopati, saj sva slišala, da na Škotskem skoraj vsak ustavi. Sprva nama je bilo malce nerodno, nato pa je Simon le stegnil palec in tretji avto se je že ustavil. Bil je prijazen možak Jamie in naju spraševal klasična vprašanja od kod sva... Ko sva mu povedala, da sva pri Noelu in Gill je rkel, da jih pozna, da sta zelo v redu in naj ju pozdraviva. Pred kratkim se je vrnil iz Italije, kjer je kolesaril.
Zvečer smo odšli do Chris-a in Josie (njegove žene. Enkrat sva jo videla, ko je prinesla Gill piškote, ki jih je pekla). Živijo zelo blizu v stari viktorijanski hiši. Chris je star 60, Josie pa verjetno nekaj podobnega. Res super človeka. Pogovarjali smo se marsikaj. Gill je odšla prej domov, ker je morala Niamh v posteljo in tako sva ostala sama z njima. Pili smo vino, pivo in viski, ter debatirali. Oba sta Angleža, on še dela, ona pa je doma. Imata sina, ki je poročen in živi nekje v Angliji. Tudi on ima enega sina. Večkrat sedaj sva slišala, da Angleži sploh niso zelo povezani kot družina in tudi Chris in Josie vidita sina bolj poredko. Sedaj so počitnice in pričakujeta vnukov obisk. Josie nama je razkazala celo hišo, ki sta jo sama uredila. Zgodba s to hišo je taka: Josie si je zmeraj želela živeti v stari viktorijanski hiši in želja se ji je uresničila, ko sta prišla v Dunoon in našla hišo v kateri sedaj živita. Baje je bila zelo zanemarjena. V zidovih so bile luknje, zgornjega nadstropja sploh prejšnji lastniki niso uporabljali. Opremljena je bila v stilu sedemdesetih. Baje je bila kopalnica črne barve. Vse to sta lepo spraskala in opremila po svojem okusu. Res sta se potrudila, da izgleda kot iz tistih starih časov. Skoraj v vsaki sobi je kamin, na stropu so nekakšni ornamenti, vsaka soba je druge barve, na stenah so ponekod slke, ponekod pa majhni krožniki. Pohištvo je starinsko, v kuhinji je bila včasih krušna peč, pa so prejšnji lastniki ne vem kaj naredil z njo. Stopnice so z leseno ograjo, oblečene v "topli pod". V sobi kjer smo se mi pogovarjali, je ogromno okno (kot pri skoraj vseh hišah), stara kredenca in pa dve zofi ter fotelj. Pri kaminu je ležišče za njuno psičko, ki je že 16 let stara in že malce utrujena. Vzela sta jo v zavetišču, kjer jima je niso priporočali, ker je bila nekaj bolana, vendar sta se odločila prav zanjo. Je mešanka in je bila vodna reševalka. No in tako smo se pogovarjali do pozne noči ko sva se že hotela posloviti, naju je Chris vprašal kdaj greva naslednji dan v Glasgow in naprej do Edinburgha. Rekla sva, da enkrat zjutraj in če on ve kako bi bilo najbolje. Potem je takoj predlagal, da naju on odpelje do trajkta. Seveda sva bila takoj zato in zmenili smo se, da naju pride iskat ob 9:30. No in tako je nastopilo naslednje jutro, ko sva se poslavljala od Gill in sta naju prišla iskat Chris in Josie in Niamh je hotela zraven. Ne samo, da sta naju odpeljala, še karte za trajekt sta nama dala. Poslavlajali pa smo se tako, kot da se že leto dni poznamo.
In tako sva odplula do Glasgowa, kjer sva na postaji oddala prtljago in odšla malce po mestu. Privoščila sva si kavo in vročo čokolado v Costa (podobo kot Sturbucks) - res ogromne skodelice, verjetno pol litra, in opazovala ljudi. Nekaj sva jih slikala, saj so res nekaj posebnega. Baje je Glasgow mesto polno punkerjev. Ta dan sva jih videla ogromno. Proti večeru sva so odpeljala z vlakom v Edinburgh.