Edinburgh

Iz Glasgowa sva se z vlakom pripeljala v lepo mesto Edinburgh s 450.000 prebivalci. Že z vlaka je pogled neverjeten na staro mesto. Železnica ni podobna tistim, ki smo jih mi vajeni, ampak se pripelješ skoraj v center mesta in peroni so v zaprtem prostoru. Torej, z vlakom se pripelješ v nekakšen tunel.
Ker z nahrbtniki ni najbolje opletati okoli, sva kar najhitreje hotela priti do Markovega stanovanja, da odloživa ta bremena (Mark je kauchsurfer, s katerim je Simon kontaktiral in ga vprašal ali lahko prespiva kakšno noč pri njem). Kakšna noč se je zavlekla v štiri noči. Mark je rojen v Južnoafriški republiki in je že od 18 leta v VB. Nekaj časa je živel v Londonu, sedaj pa je na Škotskem v Edinburghu. Stanovanje ima veliko in ga deli še z enim cimrom, ki ga sedaj ni bilo doma, tako, da je bilo več prostora za nas. Dela doma preko računalnika, tako, da si čas razpolaga sam. Ko sva prispela do njega, sta bila tam že italijanski par (Rita in Jacobo), seveda z istim namenom kot midva. Prvi večer smo se malce spoznavali in šli v najbljižji pub na pivo. Najprej smo šli samo mi štirje (italijana in midva), čez nekaj časa pa se nam je pridružil še Mark. Dokler še ni bilo Marka, smo si mi delili občutke glede Škotske. Malce smo se ponorčevali, malce pohvalili in veliko nasmejali. Naju je zelo zabavalo ko sta govorila z italijanskim naglasom in kar naenkrat udari Rita: Mamma Mia (s sklenjenimi prsti). Potem se nam je pridružil še Mark in pogovarjali smo se vse živo. Rita in Jacobo sta izrazila željo, da bi naslednji dan kuhala špagete. Seveda!
Naslednji dan sta Rita in Jacobo odšla takoj ko sta vstala v mesto, midva pa sva malce še poklepetala z Markom, ki nama je ponudil zajtrk. Mark zelo rad kuha in v kuhinji ter dnevni sobi ima polno kuharskih knjig raznih kuharjev. Zajtrk je bil zelo dober in zdrav. Ne vem, če sem omenila, ampak Angleži so nori na ORGANIC (bio). Imajo celo bio sladoled. No, tudi Mark kupuje skoraj samo bio hrano. Ko sva se najedla, sva tudi midva odšla v mesto.
Vsako leto ulice in odre v škotski prestolnici zasedejo igralci, glasbeniki in komedijanti na največjem umetniškem festivalu na svetu (Fringe). Začel se je v nedeljo (torej najin prvi dan v Edinburgu) in bo trajal do 27.8. Festival, na katerem zadnjih 20 let prevladujejo komedije, ponuja tudi uprizoritve klasičnih gledaliških del, plesnih in otroških predstav, ki jih ne morejo predstaviti povsod. Čeprav gostujoči umetniki na festivalu ne morejo pričakovati velikega zaslužka, je veliko takih, ki se vsako leto znova vrnejo. Nekateri zato, ker jih popolnoma očara dogajanje, medtem ko drugi upajo, da jih bodo v množici nastopajočih opazili isklaci talentov in jim ponudili življensko priložnost. Fringe je namreč pripomogel h karieri članov Letečega cirkusa Montyja Pythona, Emmi Thompson in Rowanu Atkinsonu (Mr. Bean).
Rojstvo festivala sega v leto 1947, ko se osem gledaliških skupin ni hotelo ukloniti volji programskih vodij prve izvedbe festivala. Prispele so v Edinburgh in svoje predstave uprizorile tam, kjer so jih hoteli sprejeti, predstave pa so si ogledali tisti, ki so po naključju naleteli nanje. izvorni pomen Fringea, ki ga organizatorji skušajo ohraniti tudi danes, je pripraviti festival dostopen tudi manj premožnim. Pred dvema letoma je na škotskih odrih nastopila tudi slovenska skupina Terrafolk. Toliko o festivalu, sva pa posnela nekaj parade, ki je vedno prvi dan, kjer se ljudje iz celega sveta predstavijo. Vsak na svoj način.
Še nekaj o Škotih. Škoti sodijo med prijetnejše ljudi na svetu. Škotska je dala svetu najrazličnejše znanstvenike (Fleming - penicilin, Baird - televizija, Bell - telefon, Dunlop - zračnica...). Sean Connery je bil rojen prav v Edinburghu (mogoče zato tako smešen naglas).
Preden sva se vrnila v Markovo stanovanje, sva zavila še v trgovino in kupila vino za večerjo. Večerja je bila odlična, sladica prav tako in vina ni prav veliko ostalo (od 3 steklenic). Bil je prijeten večer do poznih ur. Rita in Jacobo sta se ta večer poslovila, ker sta nslednje jutro odšla naprej v Oban. Midva po zopet po odličnem zajtrku ven v mesto. Odšla sva do škotskega parlamenta, ki je nekaj posebnega (arhitekt Enrich Miralles). Ko so ga gradili, so prekoračili budget za 300 mio GBP in zamudili rok za 3 leta. Stoji na mestu, kjer je bila prej pivovarna. Baje so se Angleži zmrdovali nad parlamentom in jim očitajo prekoračitev budgeta, vendar jim Škoti znajo zabrusiti s tem, da za čiščenje oken parlamenta v Londonu porabijo v petih letih toliko kot so oni porabili za celo stavbo. Malce sva bila prepozna za ogled odznotraj.
Odšla pa sva na bližnji zelo visok hrib in si ogledala mesto z vrha. Preden sva prispela do parlamenta pa sva opazovala dogajanje na ulicah in razne predstave umetnikov. Ob šestih sva hitela domov, ker sva rekla, da bova ta večer midva kuhala rižoto. Ta dan je prišla še ena kauchsurferka (malce čudna).
Naslednji dan sva si ogledala botanični vrt in se relaksirala. Nazaj grede sva našla še Bute house - hišo first ministra (Alex Salmond), ki se zavzema za referendum za neodvisnost Škotske.
Ta večer je Mark naredil hamburgerje in ko smo se najedli, smo odšli še v pub na pivo kjer sva se midva tudi poslovila za dan naprej, saj Mark rad dolgo spi.
Torej, na Škotskem sva se imela super, spoznala prijetne ljudi in mislim, da se bova še kdaj vrnila. Če bi imela bolj primerno obleko s sabo, bi verjetno podaljšala ogled Škotske, tako pa se s poletnimi cunjami ne da.
Naslednji dan sva se odpeljala nazaj v Londonu, kjer bova ostala do 18.8. ko se vračava nazaj v Slovenijo.