Oban

Prispela sva v obmorsko mesto Oban. Poklicala sva Lea, ker sva bila dogovorjena, da ostaneva pri njem, vendar ga ni bilo in sva odšla s taksijem do njegove koče. Pustil naju je na podeželski poti, kajti naprej se ne da z avtom, ampak moraš peš. Kot film Kekec. Hribi, na njih se pasejo ovce in koze, pred nama bežita dva debela zajca, midva pa z nahrbtniki kot mule do hiše. Ko prispeva, naju pričaka Dave (je iz Yorkshira in dela kot vodovodar v Obanu). Takoj nama ponudi kavo, čaj ali pivo. Odločila sva se za zadnje in se vsedla na stole kar zunaj in gledala na morje. Lokacija je res čudovita. Podobno kot pri nas na Pohorju, samo, da imaš na eni strani morje, na drugi pa hribe polne ovac. Dokler ni Leo prišel domov, smo prav lepo klepetali o vsem živem. Dave naju je spraševal od kod sva in kako dolgo sva že tukaj itd. Midva pa sva od njega izvedela, da je doštudiral za vodovodarja in prišel v Oban delat, da bo lahko kupil hišo in pripelja svojo sestro z otroki in staro mamo. Pravi, da mi je tukaj zelo všeč, ker je tako mirno in on to obožuje.
Čez nakaj časa je prispel tudi Leo. Zanimiv tip. Ne preveč urejen in tudi čistoča mu ni vrlina, je pa faca. Po spoznavanju, nama je pripovedoval, da je bil že trikrat v Sloveniji, na kurentovanju na Ptuju. Kurenti so ga čisto prevzeli in naša deželica tudi. Prav z navdušenjem nama je pripovedoval kako je bilo. Mimogrede - bil je v kratkih hlačah, midva pa z najdebelejšimi oblačili, kar sva jih premogla. Še David nama je dal delavsko jakno (se vidi na sliki). Leo je videl, da naju zebe in odpravili smo se v hišo. Ne moreš verjet, da nekateri ljudje še živijo na tak način. Ta hiša je bila včasih opazovalnica vojne mornarice in v njej so živele ženske in opazovale morje. Je zanimiva in tudi urediti bi se jo dalo zelo lepo. Vendar pa Lea to prav nič ne zanima in živi skoraj tako kot so živeli včasih ko niso imeli denarja, pa vendar so imeli čisto. Lea ćistoča ne skrbi, povsod ima vse kar nametano. Ukvarja se z računalniki (popravlja, ureja ljudem internet...) in jih ima povsod. V "dnevni sobi" ima računalnik, radio, polno kablov, lesen pod, dve sofi, dve postelji, ki jih je naredil sam in sta pričvrščeni na steno, en regal za oblačila... Tukaj spi in je in marsikaj. Kuhinjo ima kar vredu, vendar povsod polno kablov, vijakov... . Ima pa pomivalni stroj in noter kar umito posodo. Jedilnice nima. Kopalnica ja tako mala, da kakšen z malo več kilami ne more not. Tuš ima nekako doma narejen. Zgoraj ima še en prostor z večjo posteljo in nekaj računalniških zadev in tukaj sva se odločila, da bova midva spala. Lahko bi spala tudi v prikolici, ki jo ima zunaj (polno z računalniškimi stvarmi). Je pa čisto po angleško nor na travo. Zadnji dan, ko sva se odpravljala se je odločil, da bo kosil, ker je bila trava "previsoka". 1cm. Zelo zanimivo. Ta David, ki je pri njemu, pa spi v šotoru (lahko bi spal noter, vendar se je odločil tako). Baje imata dogovor, da je pri njem brezplačno, v zameno pa vsak dan skuha večerjo. Tako sva dobila prvi dan večerjo: riž s piščancem in sojino imako. Zelo dobro. David je odšel v svoj šotor spat, midva pa sva klepetal z Leom pozno v noč. Drugi dan naju je Leo odpeljal do Atlantskega mosta, naju tam pustil nekaj časa ker je odšel delat. Leo ne dela v nobeni firmi, ampak ga ljudje pokličejo na dom in pride. Malo sva se sprehajala okoli, malo sva se nastavljala soncu, nato pa je se je vrnil tudi Leo in naju peljal nekam naprej, do enega turističnega kraja, za katerega se ne spomnim imena. Odšli smo na vrh enega hriba in si malo ogledali okolico. Leo nama je pokazal en manjši otok in povedal, da si ga je en Škot kupil zase pred 30 leti in da gre vsako leto za šest mesec sam na otok. Tam nima hiše, ampak votlino v kateri prežvi celih šest mesecev. S sabo odnese polno hrane, tople vode za čaj... Baje pa je poleti gol. To sem napisala zato, ker tam ni nikoli vreme takšno, da bi lahko bil gol. Ko smo se vračali s tega hriba, smo odšli v lokalno pivnico na pivo. Leo nama je priporočal enega, ki je precej močen, tako, da je bilo eno več kot dovolj. Sedeli smo za šankom in tako imeli možnost opazovat delo natakarjev. Imajo zelo veliko točenega piva, tako kot povsod po VB. To pivo, ki sva ga midva pila, se prav posebej toči. Ne tako, kot vidiš pri nas, da nagnejo kozarec, temveč kozarec dajo pod pipo in pivo kar naravnost teče kar čez kozarec. Sprva izgleda kot da bi bil zmrznjen, nato pa se pena vsede in to je to. Se nič ne sekirajo, če pivo teče čez. Preko šanka se vidijo sodi piva, ki ga delajo kar tam. Ko je lastnikov sin videl, da slikam kar čez šank, me je povabil v prostor, kjer varijo pivo in sem lahko slikala tam. Do tega dela dneva je bilo zelo lepo sončno vreme, ko pa smo se vračali nazaj v Oban, pa je začelo deževati in nebo je bilo čisto zaprto z oblaki. Brrr. Spotoma smo se ustavili v trgovini in nabavil nekaj za pod zob in grlo. Ta dan sta prišli k Leu dve švicarki in David je za vse skuhal "Kiš". Malo sem mu pomagala okoli čebule, ostalo pa je naredil vse sam. Zopet zelo dobro. Prej ko smo bili v trgovini, je Leo kupil ta kiš že narejen in meni ni bil všeč.
Za naslednji dan sva se odločala, ali bova odšla na otok Mull, nasproti Obana, ali bova odšla kam drugam. Nisva so odločila za Mull zato, ker je bilo res čudno vreme in na otoku nimaš kaj počet, če je tako gnilo vreme. Naj omenim, da sem si v trgovini kupila nogavice, da me ni zeblo. Odločila sva se, da greva v Dunoon k družini s psom.