Tel Aviv

Sharm el-Sheikh - Taba - Eilat - Tel Aviv.
Po zajtrku sva se s cimrom Američanom odpravila na prvi in menda edini direktni avtobus proti Tabi. Vsekakor pa edini s katerim je možno priti pravi čas do Eilata in ob treh popoldan ujeti zadnji avtobus pred šabatom za Tel Aviv. On je šel do Dahaba. Na poti sva spoznala še eno Avstralko, ki je šla do Nuweibe. Od tam z ladjo do Aqabe in potem naprej do Wadi Rum-a, kjer bo naslednje 3 tedne "prostovoljila" pri nomadski meditaciji ali nekaj takega. Od Nuweibe naprej sem bil poleg redkih domačinov edini tujec na avtobusu. Vendar to ni trajalo dolgo.
...
nadaljevanje verjetno sledi :)

Sharm el-Sheikh

Graz - Sharm el-Sheikh.
Končno zaslužen dopust po mnogih nadurah in z načetim zdravjem (za kar sem za zahvalo najprej dobil prekinitev pogodbe potem pa opravičilo čez en mesec :|). Letalsko karto sem kupil dva dni pred odhodom preko l'tur. Prevoz na letališče je potekal brez problema. Bilo je še dosti časa za pijačo v zakajeni gostilni :) in nakup darila, kar sem obljubil včeraj.
Zaradi načetega zdravja me je na letalu pošteno nazeblo in sem rabil nekaj ur v toplem Sharmu, da sem se končno zagrel.
Prenočišče (z zajtrkom) sem si našel v hostlu za 50 egipčanskih funtov kar je zelo poceni za Sharm pa vendar precej drago za Egipt.

Tagaytay

Coron, potopljena japonska flota

Nazaj na Filipine, Manila

Pa sem spet na Filipinih. :) Jutri letim na Coron - "wreck diving".

Kuala Lumpur

Melaka

Singapur

Bandar Seri Begawan

Iz KK z ladjo do otoka Labuan, ki je prostocarinska cona. Na primer pivo je tu več kot 4x cenejše kot je bilo do sedaj v Maleziji. Od tam spet z ladjo do pristanišča Muara v Bruneju. Carinske formalnosti so opravljeno hitro in brez problema. Vprašali so me, če imam kaj alkohola, kar sem seveda zanikal. Potem se je začel pregled ročne prtljage, ki se je končal v 5 sek. :) Ko je carinik videl, da imam fotoaprat v polvinilasti vrečki, mu je bilo to tako smešno, da me je kar spustil naprej. Pred pristniščem me je že čakal Chan, ki me zapeljal do Bandar Seri Begawan-a. Sledil je kratek ogled mesta in potem dostava do hostla, kjer sem skupaj z švedom Danielom, ki sem ga spoznal na ladji. Je učitelj in že dve leti živi v Bangkoku, zdaj ima počitnice in potuje naokoli. Skupaj sva si ogledala mesto. Zvečer večerja, potem pa se je že bolj ali manj konec dogajanja. Tu je bolj malo (nič) možnosti za zabavo. Torej grem na internet in napišem nekaj na blog.
Prva stvar, ki sem jo opazil v Bruneju je bil nekajkrat boljši vozni park kot v Maleziji. Naslednje kar sem izvedel je, da so tu življenski stroški precej nizki, ker jim sultan bolj ali manj vse subvencionira. Še riž.

Kota Kinabalu, drugič

Deževna vožnja iz Sandakana v KK. Tu je bilo bolj malo ogledov, bolj spoznavanje domačinov in uživanju v tem kar mesto ponuja. :)

Sepilok, Sandakan

Iz Semporne premik v Sepilok in Sandakan. V Sepiloku sem obiskal orangutane in đunglo, v Sandakanu pa v glavnem zelo dobro jedel. :)

Sipadan, Sibuan

30.3. smo se vrnili z Mabula v Semporno. Naslednji dan sta me zapustila sopotnika - zdaj pa sam v nove zmage. :) Med čakanjem na potapljanje na Sipadanu, sem naredil še 3 potope na Sibuanu, ki pa niso bili nič posebnega. Bolj ali manj edina stvar, ki si jo bom zapomnil je bil pok dinamita pod vodo. Ja, tu še zmeraj lovijo ribe z dinamitom. Na srečo je bilo dovolj daleč stran. 2. aprila pa končno potapljanje na Sipadanu, ki je bilo vredno čakanja! Morski psi že v prvi minuti potapljanja. :) Ostalega pa tudi v izobilju.

Palau Mabul

Po nočni vožnji vožnji prispemo okoli 6h v Semporno. Mesto samo sem nam ne dopade zato se skoraj takoj spokamo na otok Mabul, kjer se prvi dan odpočijemo, druga pa potapljamo.

Kota Kinabalu

Po treh tednih Filipinov sledi premik v Malezijski del Bornea. Povsem brez plana se znajdemo na letališču v Kota Kinabalu-ju. Na brzino naredimo plan - gremo v Semporno in od tam na potapljanje na Sipadan (če bo sreča, ker nimamo rezervacije) in okoliške otoke. Še malo po mestu in na nočni avtobus.

Sabang, podzemna reka

Ravno prišli na praznovanje 38. obletnice odprtja podzemne reke za javnost. Vau, fešta danes. :) Že tretji dan zaporedoma srečamo nekoga iz Slovenije. Spet "slovenski" večer, kar pomeni spet preveč alkohola. Pa nas res nikoli ne izuči...

Puerto Princesa, Palawan

Otok Apo

Zelo lep otok brez pitne vode, z nekaj urami elektrike na dan, seveda brez interneta. Potapljanje.

Bohol - Čokoladni hrib, Tarsier

Enodnevni izlet.

Panglao

Potapljanje!!! Končno!!! :))
Že en teden uživamo na tem otoku. Mitja in Peter sta naredila potapljaški tečaj. Včeraj smo naredili prva skupna potopa. Otoška atmosfera nas je vse povsem "uspavala" in se nam kar nikamor ni za premaknit. Reporter Peter se je povsem polenil in nič več ne piše.
Po prvotnem planu bi morali biti že na Palawanu. Odhod tja smo prestavili za 4 dni. Jutri gremo novim potapljaškim izkušnjam naproti - gremo na otok Apo, ki bi naj bil ena najboljših potapljaških lokacij na Filipinih in tudi na svetu. Gremo preverit. :)

Banaue, Batad

Riževa polja in spanje v obnovljeni domorodski koči med njimi.

Sagada

Gorski zrak in gorski ljudje, jame, krste, lobanje, kanjoning...

Manila

Reporter Peter pravi:

Če sem v prejšnem prispevku napisal končno toplooooo, je tukaj takoj vroooočeeee. Končno smo prišli na Filipine :)
Kaj pa sedaj??? Naprej se je treba vsesti in preučiti Lonely Planet hehe – ni bilo časa do sedaj. Simon je preko couch surfinga spoznal nekega domačina, ki nam je priporočil neki hotel. Ok – gremo tja, pozabimo na lonely planet. Pozanimali smo se, koliko stanejo taksiji in ni problema, za eno uro vožnje se porabi 5 €, kar pomeni 300 pesosov, torej tako poceni da se sploh ne sekiraš če te še malo okoli obrne. Kar ponavadi te :P

Med vožnjo je zelo zanimivo opazovati mesto, še posebej ker je tukaj povprečna potovalna hitrost okoli 20 km/h. Mesto je čisto drugačno kakor Hongkong ali London oziroma karkoli kar sem do sedaj videl. Z eno besedo bi ga opisal kot popolni kaos. Skoraj ni semaforjev, vse se dogaja eno čez drugo, ljudje kričijo, prodajajo, skačejo pod avtobuse (ok ne dobesedno :), polno je nekih trociklov za potnike. Mesto nima avtobusov, ima pa jeepny – neke sorte velik jeep, ki se fura po mestu v krogu. Teh jeepnijev je toliko, da se zdi da so ceste narejene samo za njih, hkrati pa delajo tako gužvo da se promet enostavno ne premika.

Ko pridemo do hotela vmes izprašamo voznika taksija kakšna je to soseska in nam pove, da on tu že ne bi bil. Ker zgleda res brezvezna se premislimo in želimo iti v najbolj turističen del mesta, tja kamor gredo tudi vsi ostali backpakerji. Voznik nam razložim da je to še ena ura vožnje, ker je zelo blizu letališča. No, pa sta šle dve uri in 600 pesosov, ampak kdo bi se sekiral, zaenkrat je še vse zelo zanimivo…

Taxi nas odloži na res zanimivem mestu dela, kjer je bolje iti peš kot pa s taxijem, ker greš vsaj še enkrat hitreje. Ker nas vsi vidijo z velikimi nahrbtniki in smo sveži turisti nas seveda takoj obkrožijo prodajalci vsega možnega, od sadja do prenočišča. Na pomoč nam skočita dva backpakerja, ki nam hitro razložita kje je najboljši hostel za ok ceno. pospremita nas do njega in končno imamo malo mira.

Sobica zgleda majhna, z eno pojstlo, ampak imamo klimo in svoj tuš z wc-jem, kar je luksuz. naročimo še eno pojstlo, prižgemo klimo in končno se lahko malo uležemo in malo mira. Aaaaaaaaaaah, kako je pasal tuš in pojstla in mir 

Če bi bil doma, se po takem potovanju ne bi nič več premikal, naročil bi si hrano na dom in prižgal kakšen film, ampak sem seveda nismo prišli lenuharit, tako da akcija. gremo jest, pa gremo na pir ali dva ;), potem pa se dobimo z Simonovim lokalcem da nam malo razloži kako pa kaj se dela in dogaja v Manili.

Dobimo se sredi te turistično – filipinske betonske džungle z Rae-om. Pelje nas malo naokoli, počasi se začenja večer in scena se spreminja. Na dan prihajajo prostitutke, pimpi ponujajo kataloge z puncami in cenami… Rae nam hitro razloži, da imamo hostel sredi rdeče četrti in da je zato največ turistov tukaj  Kakšne zgodovinske znamenitosti, kakšna kulturna udejstvovanja…. največ turistov v Manilo privlači sex turizem… Takšna je pač realnost in tudi to je fajn videt ane 

Zberemo si neki bar, en izmed tisočih in naročamo rundo za rundo, malo piva in malo tekile… Rae nam vmes naredi plan do minute natančno (v sredo se vstanete ob 6h zjutraj …) za naše naslednje štiri dni, ko bomo odpotovali v gorske predele. Pravi, da tam skoraj vse pozna in da je to najboljši plan, ker bomo največ videli. Vmes se ga kar konkretno napijemo, spoznavamo Raea, pride še njegova prijateljica, odide… počasi se večer prevesi v noč. Kar naenkrat se mi zdi, da sedimo v gay baru – povsod okoli sami tipi … WTF, a nismo mi v rdeči četrti??? Vprašamo Raea in se samo nasmeje, kaj nismo tega že prej opazili??? Očitno je mislil da smo vsi trije topli bratci in da zato potujemo skupaj  Nop, gremo naprej v drug bar hehe. zapitek za kar konkretno število pijač (cifre ne vem, ampak 4-5 oseb ene 4h, pa bili smo fejst žejni) je bil 1100 pesotov, kar je skoraj 20 € . V naslednjem baru poje neki transeksualec, posnetek lahko vidite tukaj :=) todo: simon najdi in naloži posnetek, bos vsaj kj naredu :P

Simon in Rae se odločita, da gresta domov, ker je jutri kao nov dan, midva z Mitjatom pa greva pogledat v neko diskoteko kjer poka elektronska muzika. To se seveda gre pogledat ane :=)

Vstopnina P 200, prideva notri, ql muzika, ampak na pol polno… ok, sva res malo prezgodnja, ura je šele pol dveh. Zahaklava šefa varnostnikov, spijemo par rund red bull + vodka … čvekamo, razgljabljamo, gledamo, kaj pa vem. … kar naenkrat je ura tri ali pa štiri, znajdem se sredi plesišča, malo plešem, malo spoznavam. Res same luštne punce tele Filipinke, prva je bila Chrystal, druga Jade, tretja eeeeeee sry pozabil, ampak sej res ni važno.

Presenetilo me je kako imajo vse dobro naštimano sex turizem za turiste , v bistvu za vse okuse. Od tipov, ki hočejo punce iz kataloga, do »masaže«, do spoznavanja »punc« v diskoteki, kjer ti uspe ulov hehe…. Vglavnem naučili so se kako najti vse tržne niše, verjetno še več kakor si jaz lahko predstavljam .

Kmalu po tem »spoznavanju« z Mitjatom pičiva ven, se še malo zgubljava okoli, odganjava tečne komarje (folk k hoče karkoli od tebe) iščeva najin hostel, nama pomagata ena prostitutka in njen pimp… Ups sorry, mož in žena  Preden zaspim razmišljam, da je to en obraz Manile oz. Filipinov, zaradi katerega pride sem veliko turistov. Zanimivo, ampak hvala bogu ne rabim tega. Bi pa stisku svojo luštno 

Naslednji dan spimo kot ubiti, neki klicarijo iz recepcije ali bomo podaljšali bivanje ali ne, ampak jih gladko ignoriramo, dokler ne začnejo morit na naših vratih. V bistvu so zelo prijazni, nisem še slišal lepšega trkanja na vrata, še posebej tako vzdržljivega… končno popustim, odprem vrata in rečem jaaaaaaaa, bomo podaljšali, mir prosim. Pametnejši odneha ane 

Ob polnoči naj bi šli naprej v gore, tako da smo dan izkoristili za ogled mesta in znamenitosti … naj slike povedo več. Zvečer večerja in marš na bus v Baguio.

Hongkong

Reporter Peter poroča s terena:

Naša prva postojanka je bil Hongkong. Pristali smo zvečer, v Manilo pa smo odleteli ob 10h zjutraj, zato je bil prvotni plan da kupimo fotoaparate, gremo na večerjo in spat.
Ampak … ker smo se naspali že na letalu (vsi smo imeli po 4 sedeže) smo se odločili, da gremo raje izkusiti nočno življenje v tem azijskem Londonu :) Simon sorry, pač imaš dva party frika s sabo hehe.

No ampak gremo raje lepo od začetka. Ko smo pristali v Hongkongu končno tooooplooooo. Na letališču je sicer klima, ampak ko greš ven je bilo prav fajn. Sicer je bilo rahlo deževno, tam okoli 25 stopinj, ampak proti Sloveniji je to seveda majka hehe. Kot že rečeno smo se odloli za night life vs. spanje, zato smo prtljago pustili v lockerjih. Za 16h je stalo 80 dolarjev, kar je 8 €… čisto super cena proti najemanju hostla. Torej, mi naj bi »kao« prišparali s to potezo. Vsi moji zvesti bralci seveda veste, da na koncu temu ni tako, še posebej če greš ven v Hongkongu. Ampak, tak je life :)

Odločili smo se, da gremo v predel mesta imenovan Kowloon. Imel naj bi dobre restavracije in tudi dokaj ok nočno življenje. Tako piše v Lonely planet in lahko potrdim da je res tako. Pot iz letališča je bila čisto presenečenje - toliko stolpnic nisem videl še nikoli, sploh je neopisljivo. Mislim, da je tukaj največja gostota prebivalstva ne celem svetu. Na žalost nimam nobene fotke, ker fotkiča še nisem imel, Simon pa je lenuharil…

Ko smo izstopili iz avtobusa (dvonadstropnim, kot v Londonu) sem prvič v življenju doživel azijsko velemesto. Gužva, lučke, stolpnice je prvo, kar ti butne v glavo. Povsod ljudje, povsod se nekaj prodaja in kuha, ampak vse skupaj zgleda izredno urejeno. Občutek v Hongkongu bi lahko primerjal z Londonom – sicer je vse polno njihov pismenk, ljudje zgledajo azijsko (a res hehe), ampak je podoben red kot v Londonu – vse je zelo urejeno, vozijo po levi itd. Se vidi, da je bil Angleška kolonija.

Torej, na hitro sva z Mitjatom kupila fotoaparata, bila sta cenejša kot pri nas, Hongkong je pač duty-free cona. Če gre kdo podobno pot se tukaj splača kupovati elektroniko. Jest smo šli v dokaj fency japonsko restavracijo, cene so bile primerno visoke. Ampak bilo je dobro, moja jegulja je bila mljaski. Nato pa, ajde gremo ven. Najprej smo šli v fancy bar na vrhu 30 nadstropne stolpnice z čudovitim razgledom in z ceno enega pira 75 dolarjev. Ker ni bilo nič placa in ker se nam je zdelo predrago smo šli raje v bar, kjer je bil jazzy koncert. Filmčk si lahko pogledate tukaj, super muzika in super vzdušje. No, za tri pire smo dali 230 dolarjev – počasi nam je postajalo jasno, da bo kar drag izlet oziroma da bolje da ne gremo na full party, ker bomo na pol bankrotirali :)

Ko je bilo koncerta konec smo se počasi začeli zgubljati v Hongkongu, spraševati ljudi kje kaj dogaja v četrtek ponoči, našli predel mesta kjer vedno kaj dogaja, torej tudi ta naš četrtek zvečer. Polno diskotek, polno ljudi, runda (3 komadi) tekile po cirka 150 dolarjev, vstop v boljše diskoteke po 200 dolarjev po komadu. Itak je bila ura počasi že 5 zjutraj, zato smo raje odšli na njihov fast food. Meni osebno zanič, polno nekih zanič kroglic in drobovine. Mitja je še nekako pojedel malo, Simon pa se je izkušeno odločil za piščanca & govedino na palčkah. Se vidi kdo je popotnik tukaj :)

Na letališču smo še malo lutali okoli in nato vsi odmrli. V bistvu sem se zbudil v Manili :)

London

Kratek obisk Londona pred odhodom v Hongkong in Manilo. Ker smo že vsi trije bili večkrat v Londonu, si nismo šli ogledat nobenih znamenitosti. Čas smo uporabili za obisk starih prijateljev in spoznavanje novih. Z Mitjom sva se šla enkrat zgubit po Londonu, kar nama ni najbolj uspevalo, ker nama je bilo vse preveč znano. Sva pa vseeno odkrila še kakšen nov kotiček.

Istanbul

Eno mesto, dve celini, trije imperiji. Bizanc, Novi Rim, Konstantinopel, Carigrad. Od 28. marca leta 1930 Istanbul. Znotraj obzidja Bizanca je živelo okoli pol milijona ljudi, Istanbul ima sedaj 18 milijonov prebivalcev. Tukaj se srečeujeta Azija in Evropa. Mesto je ustanovil Grk Bizas leta 658 pr. n. št. po naročilu preročišča v Delfih. Leta 330 je Konstantin I. preselil sem svoj vladni sedež iz Rima. Mesto je poimenoval Novi Rim (Nova Roma), pozneje Konstantinopel. V 6. stoletju so na razvalinah antičnega svetišča samo v petih letih zgradili glavno cerkev Konstantinopla, "Cerkev svete Modrosti", imenovano Hagija Sofija. Leta 1453 so jo spremenili v mošejo in ji dodali minarete. Do leta 1932, ko je postala muzej, je bila glavna mošeja v Istanbulu.


Hagija Sofija, zgrajena med letoma 532 in 537.

V začetku 17. stoletja je sultan Mehmetu Agi naročil naj zgradi razkošno mošejo neposredno pred Hagijo Sofijo. Ime modra mošeja je dobila po čudovitih modro belih ploščicah, ki krasijo kupolo in zgornje dele zidov. Mošeja ima 6 minaretov, samo enega manj kot velika mošeja v Meki.


Modra mošeja (Sultanahmet Camii)



V 15. stoletju so Osmani postavili sultanovo mesto. V središču je palača Topkapi z legendarnim in pravljičnim haremom. Kompleks obsega 70 hektarjev in je bil posebno mesto v mestu, kjer je živelo do 40.000 ljudi.


Vhod v palačo Topkapi (Topkapi Saraji)


stolp Galata

Damask

Palmyra

Latakia (Al-Ladhiqiyah) in Saladinov grad (Qalaat Salah ed-Din)

Latakia - drugačna Sirija, bolj liberalna, bolj "zahodnjaška". Tukaj lahko celo slišiš kritiko predsednika. Mesto ima okoli pol milijona prebivalcev, tu je glavna sirijska luka, ki je kar v centru mesta. Plaže so pa kilometre stran. El presidente je bil rojen tu blizu. Ta stari je tudi pokopan tu nekje. Nisva šla preverit.
Včasih pozabim, da sem turist in nimam fotoaparata s seboj. To se je zgodilo tudi v Latakiji zato nimam nobene slike od tu.
Sem pa vzel fotoaparat s sabo na grad in naredil nekaj fotografij.

Grad je približno 30 km iz Latakije. Do mesta, ki je približno 6 km vstran od gradu vozijo minibusi (20SP) od tam pa služijo taksisti in motoristi. Njihova ponudba se začne pri 400 funtih (8 dolarjev) za prevoz tja in nazaj plus uro čakanja (uro je premalo za ta grad). Sploh niso pripravljeni kaj dosti spuščat cene, čeprav je zelo malo turistov. Najbolje je da greš peš naprej proti gradu. Taksisti, ki vozijo mimo so precej bolj pripravljeni peljati za razumno ceno. Midva sva šla za 50 funtov v eno smer. Nazaj pa za 150 direktno do hotela v Latakiji (nek se vidi raskoš =))


Ročno izkopan 28 metrski jarek. Na sredini so pustili "iglo" kamor so spustili dvižni most.

Alepo (Halab)

Novo leto v mrzlem in zasneženem Alepu. Alepo je (mislim da) drugo največje sirijsko mestu in leži na severu Sirije blizu turške meje.


Sirijska študentka, Presidente in midva.


Novoletno pobeljene palme.




'Clocktower'

Hama

Velika jamrajoca vodna kolesa in demonstracije.