Spet nekaj slik

V galerijo sem dodal še nekaj iz Gvatemale in Slavadorja.

Roatan

Dva dni nazaj (v soboto) sem se iz Utile premaknil na Roatan. Otok je dosti vecji, dosti lepsi pa tudi precej drazji. Se pa da tudi tu najti kaj ugodnega. Jaz placujem za prenocisce 5 dolarjev, kar je za tu zelo ugodno, se pa ne da primerjat s ceno na Util, kjer je bilo zastonj. :) Imam pa sobo s klimo in toplo vodo cesar na Utili ni bilo.
Jutri pa v San Pedro Sula od koder letim pojutrisnjem domov.
Še nekaj slik:

Utila

Konco sem se potapljal tudi v Hondurasu. Na Utili mislim naredit se nekaj potopov, nekaj pa se na Roatanu. In tu bo vse za to potovanje. Samo se eno noc v San Pedro Sula na poslovilno festo, potem pa domov.

Tegucigalpa, San Pedro Sula

Iz Esteli-a sem odsel zjutraj z direktnim avtobusom do glavnega mesta Hondurasa - Tegucigalpe. Tam sem mislil ostati kaksen dan, ampak sem si kasneje premislil in sel naprej v San Pedro Sula. Od tod grem zgodaj zjutraj (cez kaksnih 5 ur) proti otokom - Utili in Roatanu. Tam mislim ostat do konca in se koncno potapljat.

Esteli

Pa sem se zacel vracat proti Hondurasu. Ni se sicer ne vem kaj, sem pa ze priblizno dve uri voznje blizje.

Managua

Prispel sem v Managuo. Trenutno se nahajam v nekem francoskem centru in zapravljam cas na internetu. Za jutri se pa se odlocam ali bi se ostal kak dan v Mangui ali sel pogledat Granado ali jo rajsi pocasi mahnem proti Hondurasu, ker mi ze zmanjkuje casa. Jaz bi pa rad zadnjih (kar) nekaj dni uzival v potapljanju.

Leon

Po skoraj celodnevni voznji (od 9:45-18:45) sem prispel v Leon v Nikaragvi. Prevoz sem zamenjal sedemkrat. Se pa kar pozna, ce potujes sam, te dosti bolj gnjavijo. Se posebej tecni so bili na meji med Hondurasom in Nikaragvo. Ampak na koncu mi je uspelo. Sem se ze stusiral in malo pointernetiral. :)

Alegria

Vceraj zjutraj sta me zapustila moja sopotnika. Odsla sta ze pred 7. zjutraj. Jaz sem se moral se najprej odlocit kam bom sploh sel. Odlocil sem se za malo gorsko mesto Alegria.
Ko sem prispel tja, sem se vprasal kaj jaz tu delam. Prvi vtis ni bil kaj prida. Se je pa kasneje Alegria pokazala kar vredu mesto polno roz in z lepim razgledom. Eni pravijo, da baje najlepsim v Salvadorju.
Je pa podobno kot v Suchitoto treba kar naprej hodit po hribu gor in dol.

Suchitoto

Danes smo se premknili iz onesnazenega centra San Salvadorja v malo mestece ob jezeru - Suchitoto, ki se nam zelo dopade.

San Salvador

Vceraj smo po celeodnevnem zabusavanju in uzivanju ob morju, v morju, v bazenu, v visecih mrezah, ob morski hrani, naravnih sokovih itd. odsli proti veceru v San Salvador.
Ogledali smo si lepsi del mesta, nekaj soping centrov (v enem prodajajo Ferrarije, Maseratije in Porscheje) in malo nocnega zivljenja v Zona Rosa. Danes smo videli se drug obraz San Salvadorja v centru mesta, kjer je prava norisnica.

Barra de Santiago, El Tunco in La Libertad

Trenutno smo v La Libertad, ker ona dva internetna manijaka nista zdrzala brez interneta. Namrec v El Tunco, kjer smo nastanjeni, vceraj in danes ni delal internet. Zdaj pa moram zaradi njiju zmrzovat v klimatiziranem prostoru, namesto, da bi uzival zunaj na 34 stopinjah.
Sta se pa potrudila in opisala nase dogodivscine zadnjih nekaj dni, zato jaz tega ne bom ponavljal.
Bom dodal samo to, da se bo nasa skupna pot koncala nekje konec tedna v San Salvadorju. Matjaz gre nazaj proti Gvatemali, kjer se dobi s Tino, Uros ima namen iti v Honduras, jaz pa najverjetneje malo v Nikaragvo in potem nazaj v Honduras.

Los cobanos

Odlocili smo se, da gremo na plazo. Kam? Ni vazno, bomo ze kaj nasli. Mahnili smo jo do Sonsonate. Tam je bilo na avtobusni postaji na enem pultu eden zraven drugega 15 mikserjev, dva metra vstran pa se 10. Privoscili smo si 1 liter pomarancno korenckovega soka za 1 dolar.
Tam smo tudi pogledali na katero plazo bi sli. Edino za Los Cobanos smo zvedeli, da ima nastanitvene moznosti. Ko pa smo prisli tja, je zgledalo kot, da smo na koncu sveta. Avtobus se je ustavil na koncu blatne ceste, ker se naprej ni dalo. Pricakal nas je prasic, ki se je pasel ob cesti. Prve sobe, ki smo jih nasli so bile katastrofa. Ze vsaj 20-30 let jih nihce ni vzdrzeval. Po kar nekaj hoje in iskanja pa smo nasli super zadevo - http://www.loscobanos.com/. Na koncu smo se zmenili se za dobro ceno in zivljenje je takoj postalo lepse.
Danes se pa po dveh dnevih uzivanja na morju in ob morski hrani nameravo premaknit na drugo plazo, verjetno La Libertad. Od tam pa v glavno mesto San Salvador.
Je pa tu zelo vroce. Morje ima od 27-30 stopinj. Cez dan ni primerno za kaj drugega kot siesto. Na tem koncu kjer smo mi ni skoraj nobenih turistov, na drugi strani par 100 m stran pa je prvi all inclusive hotel v Salvadorju Decameron, ki je ogrooomen in tam je tudi ogromno americanov, v glavnem penzionistov.

Santa Ana, El Salvador

Vceraj smo zapustili Gvatemalo in se odpravili proti Salvadorju, tocneje v Sanata Ano. Tu je bilo prvic, da smo tocno vedeli kam hocemo, ker smo dobili informacijo od nekoga, ki je ze bil tam in smo tudi prebrali da je to eden izmed najboljsih hostlov (Casa Floraz) v Salvadorju - eden od treh ali stirih v drzavi. Ceprav smo imeli tocen naslov, se je taksist matral in matral, da smo koncno nasli hostel, ki pa ni vec odprt. Mi smo zvonili in zvonili, ampak brez uspeha. Zato smo si morali poiskati drugo prenocisce. Mesto Santa Ana je bilo vceraj dokaj prazno in nezanimivo. Najbolj so nam v oci padli znaki v gostilnah in drugje, da je prepovedano nosenje orozja v te prostore. Drugje pa ga ocitno lahko imas brez problema.
Zdaj se pa se odlocamo ali bi sli v San Salvador in potem na morje ali pa kar direkt na morje.

Guatemala City in slike

Zadnja dva dni uzivamo v ogromni hisi v Beverly Hills predelu Guatemala Citya. Preko couchsurfinga smo dobili povabilo od Claudije, da lahko ostanemo kaksen dan pri njej. Tega pac nismo mogli zavrnit. Predvcerajsnjim nas je peljala zvecer v Antiguo, vceraj pa smo imeli domac vecer. Bilo nas je 12 iz razlicnih drzav - Gvatemale, Argentine, Poljske, Belgije, Slovenije - v glavnem popotnikov, tako, da je beseda vecinoma tekla o potovanjih. Kako dolgocasno. :) Mi smo skuhali tipicno slovensko jed - spagete s tuno in zelenjavo. Dve poljakinji sta naredeli nekaj njihovega, neke krompirjeve zrezke, gvatemalci so pa prispevali sladico iz platane.

K vsemu temu luksuzu je sodil tudi racunalnik z dobro internetno povezavo. Zato mi je uspelo mi je dat kr nekaj slik na internet. Ce sem prav prestel 254. Spodaj je ze znani naslov do albumov.

http://picasaweb.google.com/sjuresa/

Danes bomo verjetno sli v Santa Ana v Salvadorju.

Quetzaltenango

Tole je ze 100. prispevek na tem blogu. Vau!
V San Pedru se nam je oz. se je Matjazu zgodil neljub dogodek - ukradli so mu za vec kot 100 eurov denarja. Vec o tem na njegovem blogu.
Danes smo po priblizno 3 urni voznji prispeli v Quetzaltenango. Kolikor smo uspeli videti na kratkem sprehodu po mestu, ni nic posebnega. Mesto je na visini 2.333 metrov nad morjem. Cez dan je bilo prijetno toplo (na soncu kar vroce), zdaj se je pa na hitro ohladilo. Zdaj je samo 12 stopinj, zjutraj bi naj bilo pa samo 6.

San Pedro la Laguna

Zdaj smo pa tu v San Pedro la Laguna. Na drugi strani jezera. Jutri bomo pa po vsej verjetnosti sli v Quetzaltenango, drugo najvecje mesto v Gvatemali. Od tam pa verjetno proti Salvadorju.
Za tiste, ki ste se bolj leni kot jaz in se vam ne da pogledat blogov od mojih sopotnikov bom zacasno (ali pa za stalno) dokler sam kaj vec ne napisem (kar se mogoce sploh ne bo zgodilo) skopiral Matjazev tekst.

"Z barko smo sli na drugo stran jezera Atitlan in si pogledali mesto Santigo Atitlan, ki ni dosti drugace kot Panajachel. Spet dosti ameriskih gringotov in veliko trznic z vso indijansko kramo, zato smo vzeli drugo barko proti mestu San Pedro la laguna, ki pa je res nekaj posebnega... pravo bacpakersko manjse mesto z ekscentricnimi lokalci in tudi ljudmi, ki so se sem prisli najdet pa se iscejo tudi ze po 30 let ala zdej ze mame flower-power generacije in ameriski vojaki vietnamske vojne, ki so tukaj nasli svoj mir ob zelo dobri klimi in lepimi razgledi. Nekateri so tukaj odprli tudi meditacijske centre,masaze,joge...sploh pa je mesto znano po zelo ugodnih cenah ucenja spanscine. Spimo pa zraven jezera, kjer tudi sposojajo kajake in se iscemo v mrezah napetih pod pomarancami."

Sopotnika in njuna bloga

Moja sopotnika sta Matjaz in Uros. Mislim, da smo se dobro ujeli, in nase potovanje poteka brez (medsebojnih) zapletov. Ker sta videla kako lep in oh in sploh blog imava s Tanjo, sta hotela tudi ona nekaj takega. :) In z nekaj truda in malo mojih nasvetov jima je uspelo. Tako lahko preberete se nekaj o nasem potovanju iz drugega zornega kota. Imata tudi kabla za svoja fotoaparata in bosta dala gor kaksno sliko.
In tu sta naslova njunih blogov:
Matjazev - http://samstres.blogspot.com/
Urosev - http://uroslacen.blogspot.com/

Oba manijaka imata namen priti okoli sveta.

Pa se to. Ne bom imel nic proti, ce pogledate reklame in, ce vam je kaksna zanimiva, kliknete nanjo. Jaz dobim nekaj od tega. Samo ne pretiravajte!

Chichicastenango

Danes smo se odpravili v Chichicastenango, kjer je ob cetrtkih in nedeljah ena vecjih trznic v Gvatemali. Saj je kar nekaj stantov, ampak jaz sem pricakoval, da bo se vecje. Kot nekateri ze veste nisem ravno ljubitelj stantov, toda tukaj mi je bilo kar zanimivo zaradi prodajalcev - indijancev. Kupil nisem nic, niti nisem kaj dosti gledal kaj imajo. Kolikor sem pa uspel opazit nimajo nic kaj takega kar ne bi imeli tudi drugje. In to imajo po visjih cenah. Zgleda, da je mesto ze zelo popularno in pride tja ogromno tujcev, ki dvigujejo cene. Tudi danes jih (nas) je bilo veliko. Samo se verjetno se vseeno da dobiti stvari po dosti nizjih cenah. Meni je ena zenska ponujala nek kos blaga (prt ali nekaj takega) po zacetni ceni 400 quetzalov (okoli 40 evrov). Na koncu mi ga je ponujala ze po 50, ampak me se zmeraj ni zanimal. Torej je kar nekaj prostora za barantanje.
Naredil sem pa ogromno slik ljudi. Kar pa ni tako enostavno, ker se v glavnem nocejo slikat. Tu pa pride prav moj mega zoom. Torej sem bil danes v glavnem paparaci (ali kako se ze to napise).
Pa se nekaj slik od drugih, ker pac svojih se ne morem dati gor: ena stran s slikami, pa se ena. Samo moje slike so lepse. :)

Vulkan Pacaya, Panajachel

Zdajle bo bolj na kratko, da vas obvestim kje sem. Bom mogoce kasneje kaj vec napisal. Vceraj smo sli na vulkan Pacaya. Same hoje gor je bilo samo za kako uro. Vulkan je nazadnje bruhal pred tremi leti, lava pa se zmeraj tece. Bili smo cisto zraven. Bilo je zanimivo in zelo vroce dozivetje.
Danes pa smo se premaknili na jezero Atitlan v mesto Panajchel, ki je ZELO turistinco in mu tudi pravijo grinotenango ali mesto gringotov. Eno ulico smo poimenovali Khao San road, ker je podobna ulici v Bangkoku.

Antigua

Iz glavnega mesta smo z lokalnim avtobusom z imenom Blue Bird (plava ptica) dobesedno odleteli v Antiguo. Sofer je mislil, da vozi na kaksni dirki.
Antigua je kr lepo, porihtano in precej turisticno kolonialno mesto. To, da je precej turisticno ima dobre in slabe strani. Dobre so predvsem te, da tu ni problem najt bankomata, interneta, kupit razne stvari na katere smo gringoti navajeni in podobno. Tudi internet je tu hitrejsi in cenejsi.
Jutri nameravamo iti na vulkan Pacaya.
Ker sem se prevec razvadil z novim racunalnikom, ki ima citalec kartic za moj fotoaparat ze vgrajen, sem pozabil vzeti s sabo kabel za fotoaparat ali prenosni citalec kartic. Zato je vprasanje, ce bom lahko dal ze med potovanjem kako sliko na blog. Zaradi tega dajem povezave do nekaterih internetnih strani, da si lahko ogledate kako kaj zgleda. Tako je na primer klik na Pacaya (tu ali zgoraj) povezava do strani z nekaj slikami in podatki o vulkanu.
Prvi vtisi o Gvatemalcih so zelo pozitivni. So zelo prijazni in ustrezljivi ter zelo na "izi".

Guatemala city

Po celonocni voznji smo prispeli v glavno mesto Gvatemale. Najhujsi projekt je bil najti bankomat, ki jemlje maestro kartice. Bankomatov je tu mali miljon, ampak so skoraj vsi Visini in se to neke cudne verzije. Na njih pise tudi cirrus toda nasih kartic niso hoteli. Poskusili smo tudi z Viso kreditno kartico pa ni slo. Po skoraj dveh urah nam je le uspelo najti en rdec bankomat z napisom ATM, ki nam je dal denar. Vau, zdaj smo spet bogati. Prej smo bili pa skoraj brez domace valute.
Zdaj se bomo pa verjetno odpravili proti Antigui.

Tikal

Danes smo si ogledali Tikal, ki je bil en od pomembnejsih majevskih centrov Svoj vrhunec je dosegel med leti 200 in 850. Zdaj imamo dosti kamenja za nekaj casa. Nismo imeli prevec srece z vremenom, smo pa imeli z vstopnino, ker se bo cez dva dni podrazila za 3x. Iz 5 evrov na 15.
Danes ponoci gremo z avtobusom do Gvatemala citya.

Flores

Trenutno sem v Floresu v Gvatemali, kamor sem prispel vceraj zvecer. Tu sem koncno srecal Matjaza in Urosa. Nastanjeni smo v hostlu Los Amigos, ki je zelo lepo urejen.
Na otoku Caye Caulker najprej nisem nameraval narediti nobenega potopa, ker je dosti drazje kot na Utili v Hondurasu, kamor sem namenjen kasneje. Je pa to isti koralni greben in bi naj bilo podobno pod vodo. Ko sem se ze odjavil iz hostla in cakal na coln, sem se pa pocutil precej neumno, da sem v Belizeju in se nisem potapljal. Zmenil sem ze za potpljanje za naslednji dan (za 40 evrov) in sel nazaj v hostel, kjer sem ravno dobil se zadnjo prosto posteljo. Tako sem naslednji dan opravil dva potopa in se popoldan odpravil proti Belize Cityu. Tu sem ostal eno noc preko couchsurfinga in z domacini odkrival nocno zivljenje Belize Citya. Naslednji dan pa z avtobusom do Floresa, kjer imam danes dan pocitka, jutri pa gremo v Tikal. Za naprej se se nismo dokoncno odlocili, verjetno pa gremo v Antiguo. Za enkrat se nimam pravega vtisa o Gvatemali, razen, da je dosti cenejsa od Belizeja in da je problem najt bankomat za cirrus/maestro kartice. Tu kjer smo ga sploh ni. Baje, da jih je nekaj v Antigui. Vsi bankomati so za viso, viso elektron in mastercard.

Belize

Trenutno sem na otoku Caye Caulker (se ena stran), kjer imajo zelo drag internet. Pa pivo tudi. Zdajle je pa happy hour in je internet cenejsi (pa se zmeraj drag - 5$ na uro).
Iz Gvatemale sem sel s colnom do mesta Punta Gorda v Belizeju. Tudi vstop v Belize je bil povsem brez problemov. Baje, da te olupijo, ko gres iz drzave. Ampak uradno, po predpisih. Od tam sem sel z "chicken busom" (tako tu pravijo lokalnim avtobusom, ki stojijo povsod) do Belize Citya. Ker sem prisel prepozno, da bi sel s colnom na otok, sem se zmenil z Rubenom (dohtarjem iz Hondurasa, ki ze 6 let zivi tu), da pride po mene na postajo. Ob vecerji sem pil chardonnay iz Cila.
Naslednji dan pa ob osmi uri s prvim colnom na otok, kjer bi se naj dobil z Matjazem in se enim. Ampak sta cepca sla s prvim colnom iz otoka in smo se zgresili za kakih 15 minut. Pa nic, bom pa sam uzival na otoku. In ju nic ne pogresam. :) Verjetno se bomo zdaj dobili v Gvatemali.
Jutri grem v Belize City, kjer bom verjetno ostal en dan in potem proti Gvatemali.

Gvatemala predcasno

Zjutraj sem se odpravil iz San Pedro Sule proti Puerto Cortezu od koder bi naj sel z ladjo do Dangrige v Belizeju. Od tam pa z avtobusom do Belize Citya, kjer bi verjetno prespal in potem s colnom do Caye Caulker, kjer bi se naj ustalil za nekaj casa.

Zacelo se je zelo dobro. Po celonocnem nalivu je dez ponehal ravno malo preden sem se odpravil na mestni avtobus. Z busom mi je uspelo v prvo najt tocko od koder vozijo avtobusi za Puerto Cortez. Avtobus je prisel cez tri minute in na njem je bil ravno se en prazen sedez za mene. O kako je slo vse po maslu. Mogoce malo prevec? Do Puerta Corteza je bilo malo nore voznje, drugace pa nic posebnega. Pod noro voznjo mislim to, ko se je sofer izognil zastojem na cesti tako, da je peljal ob cesti kjer je bila vcasih zeleznica, zdaj so pa so samo se tiri v blatu in vodi. Predstavljajte si kako to izgleda v dezevni dobi. Enkrat je avtobus konkretno spodneslo in smo se obrnili skoraj pravokotno. Sem ze mislil, da bomo obticali v blatu. Tudi v Puerto Cortezu sem dokaj z lahkoto nasel ladjo, ki bi naj odplula v Belize. Ki bi naj, pa ni, ker je bilo na morju prevec slabo vreme. Mogoce bo jutri.

Odlocil sem se, da grem z avtobusom v Gvatemalo do mesta Puerto Barrios od koder tudi vozi ladja v Belize. Samo, da je tu pot dosti krajsa in vecja verjetnost, da gremo.

Preckanje hondurasko gvatemalske meje je bilo pa mala malca. Pogledajo pasos, pogledajo tebe, vprasajo kam gres in recejo hvala. In to je to. Upam samo, da spet ni bilo prevec lepo in bodo jutri pokazali pravi obraz preden me spustijo iz drzave.

Tako sem zdaj silom prilik predcasno v Gvatemali.

Vlki zidi, mali pesi

Tu imajo skoraj vse hise ogromne zidove okoli, nekatere pa tudi bodeco zico na vrhu. Od zunaj zgledajo kot vojasnice ali pa zapori. Vsi pa majo tudi male pudle, ki za vsako malenkost lajajo - prave male posasti.
Ljudje so v manjsi kot pri nas, skoraj noben ne kadi (ceprav so cigarete zelo poceni), obozujejo karaoke, so vredu in prijazni niso pa 'polite' (kak je ze to po slovensko?) - prosim in hvala je bolj redkost pri njih. Nimajo nic proti sosednjim drzavam, kot je to v navadi, ne marajo pa mehicanov in kostaricanov, ker se imajo oni baje za nekaj vec. Aja pa za razliko od drugih "latino" americanov so zgleda bolj disciplinirani, ker lepo stojijo v vrstah (v trgovinah, bankah, ko kupujejo kino vstopnice...) in se ne prerivajo eden preko drugega.
Tole so samo prvi vtisi in so vezani zgolj na San Pedro Sula.

Ucili so me tudi Trabalenguas. To je nekaj za lomljenje jezika in da se drugi smejijo na tvoj racun. Pac cim hitreje in cim veckrat moras ponavljat dolocene besede. Kot na primer pri nas "Pesec gre cez cestisce" in podobno.
Evo ene:
Pancha plancha
con cuatro planchas
con cuantas planchas
pancha plancha?

Ali pa Paranguatirimicuaro.

Ampak se slovenscina le ne razlikuje toliko od spanscine pri izgovorjavi, da bi bilo to zelo tezko za nas, kot je baje za anglesko govorece.

San Pedro Sula

San Pedro Sula je drugo najvecje mesto v Hondurasu za glavnim mestom Tegicigalpo. Vecina honduraske 'izvozne' industrije je tu. Ima najvecje in najmodernejse letalisce v drzavi, ker lezi ravno med dvema najbolj obiskanima tockama: majevskimi rusevinami Copan in 'Bay islands' - rajem za potapljace. Drugace pa ni glih lepo mesto. Je precej 'amerikanizirano' - miljon fast foodov, ogromni nakupovalni centri, ... ZDA so tu se zmeraj obljubljena dezela. Vecina se zeli preseliti tja.
Nastanjen sem pri Philipu, pol nizozemcu pol nemcu, ki ima punco od tu in ze nekaj mesecev zivi tukaj. Je ucitelj in je pred kratkim zacel uciti na privatni dvojezicni soli.
Danes do vecera nisem imel pravega delovnega elana. Sem pa zato zdaj bolj priden. :) Vceraj sta prisla se dva njegova kolega domacina in smo imeli 'momacko vece'. Jedli home made hot doge in solato(!), pili pivo in igrali karte za velike denarje. Vlozek je bil 1 lempira (manj kot 10 tolarjev oz. 4 cente). Najboljsi je zasluzil 4 lempire, najslabsi pa zgubil 6. Jaz sem ostal brez ene. Potem smo sli se pa malo v lajf.
V ponedeljek imam namen iti z ladjo v Belize (vozi samo enkrat na teden), kjer bi se naj dobila z Matjazem, ki prihaja tja iz Mehike. Ce ne bo predrago bova naredila kak potop, vecino jih pa namerava narediti v Hondurasu. Iz Belizeja jo bova najverjetneja mahnila proti Gvatemali.

Pot v Honduras

Po dolgi poti srecno prispel v Honduras.
Na transferjih na pariskem letaliscu me je en prestrasil, da ne morem v ZDA, ce jim ne dam naslova kjer bom bival. To pa baje zato, ker pridem tja 30. naprej pa grem 31. Kje naj na letaliscu dobim naslov? Na sreco se je sel pozanimat in je ugotovil, da bo slo tudi brez tega. To vajo smo se enkrat ponovili v Washingtonu z istim rezultatom.
Sem si zazelel, da bi letalo iz Pariza imelo zamudo, da mi ne bi bilo treba bit toliko casa na letaliscu v Washingtonu ponoci. In zelja se mi je izpolnila. Od ogromnega stevila letov (na treh ekranih) je imel edino ta zamudo.
Ceprav sem cekiral v Ljubljani prtljago do konca potovanja, sem jo moral dvignit v Washingtonu, kar se je izkazalo za zelo dobro. Zaradi zamude letala prtljage ni bilo mozno vec "recekirat", zato sem sel vprasat v pisarno od AirFrance kaj pa zdaj. So mi rekli, da pac zdaj nic ne morem in bom moral to narediti zjutraj. Mimogrede so mi se omenli, da naj malo pocakam, da bojo nekaj napisali. In dobil sem voucher za hotel (Crowne Plaza), vecerjo in zajtrk v vrednosti 169+15+8 dolarjev plus seveda brezplacen prevoz v hotel in nazaj za kar pa je poskrbel hotel, katerega sem moral poklicat iz brezplacnega telefona na letaliscu. Jaz pa sem sel samo vprasat kaj naj s prtljago. No, ja pa Amerika le ni tako slaba.
Naslednji dan pa koncno let proti Hondurasu. Ko vstopis v ZDA te podrobno pregledajo, na poti ven me pa ni pregledal nihce. ?? Je to v navadi ali je bila izjema? Samo pri vkrcavanju v letalu je bil nekaksno preverjanje pasosov, kar je naredila kar ena stevardesa. Lahko bi to uvedli tudi pri prihodu.
Na Honduraski carini niso dosti komplicirali. Celo razlozili so mi, da 90 dnevna viza, ki sem jo dobil velja za 4 drzave: Honduras, Gvatemalo, El Salvador in Nikaragvo.
Na letaliscu v San Pedro Sula me je pricakal Philip s taksistom, ki naju je odpeljal k njemu. Za ta luksuz sem placal nekaj cez 10 evrov, kar je priblizno toliko kot bi placal taksi samo iz letalisca. Ni bilo ravno potrebno, ampak je blo vseeno fajn, da mi ni bilo treba iskat taksistov, jim razlagat kam in se pogajat z njimi za ceno. Tu sem se pa samo prepustil, da drugi mislijo namesto mene...

Edinburgh

Iz Glasgowa sva se z vlakom pripeljala v lepo mesto Edinburgh s 450.000 prebivalci. Že z vlaka je pogled neverjeten na staro mesto. Železnica ni podobna tistim, ki smo jih mi vajeni, ampak se pripelješ skoraj v center mesta in peroni so v zaprtem prostoru. Torej, z vlakom se pripelješ v nekakšen tunel.
Ker z nahrbtniki ni najbolje opletati okoli, sva kar najhitreje hotela priti do Markovega stanovanja, da odloživa ta bremena (Mark je kauchsurfer, s katerim je Simon kontaktiral in ga vprašal ali lahko prespiva kakšno noč pri njem). Kakšna noč se je zavlekla v štiri noči. Mark je rojen v Južnoafriški republiki in je že od 18 leta v VB. Nekaj časa je živel v Londonu, sedaj pa je na Škotskem v Edinburghu. Stanovanje ima veliko in ga deli še z enim cimrom, ki ga sedaj ni bilo doma, tako, da je bilo več prostora za nas. Dela doma preko računalnika, tako, da si čas razpolaga sam. Ko sva prispela do njega, sta bila tam že italijanski par (Rita in Jacobo), seveda z istim namenom kot midva. Prvi večer smo se malce spoznavali in šli v najbljižji pub na pivo. Najprej smo šli samo mi štirje (italijana in midva), čez nekaj časa pa se nam je pridružil še Mark. Dokler še ni bilo Marka, smo si mi delili občutke glede Škotske. Malce smo se ponorčevali, malce pohvalili in veliko nasmejali. Naju je zelo zabavalo ko sta govorila z italijanskim naglasom in kar naenkrat udari Rita: Mamma Mia (s sklenjenimi prsti). Potem se nam je pridružil še Mark in pogovarjali smo se vse živo. Rita in Jacobo sta izrazila željo, da bi naslednji dan kuhala špagete. Seveda!
Naslednji dan sta Rita in Jacobo odšla takoj ko sta vstala v mesto, midva pa sva malce še poklepetala z Markom, ki nama je ponudil zajtrk. Mark zelo rad kuha in v kuhinji ter dnevni sobi ima polno kuharskih knjig raznih kuharjev. Zajtrk je bil zelo dober in zdrav. Ne vem, če sem omenila, ampak Angleži so nori na ORGANIC (bio). Imajo celo bio sladoled. No, tudi Mark kupuje skoraj samo bio hrano. Ko sva se najedla, sva tudi midva odšla v mesto.
Vsako leto ulice in odre v škotski prestolnici zasedejo igralci, glasbeniki in komedijanti na največjem umetniškem festivalu na svetu (Fringe). Začel se je v nedeljo (torej najin prvi dan v Edinburgu) in bo trajal do 27.8. Festival, na katerem zadnjih 20 let prevladujejo komedije, ponuja tudi uprizoritve klasičnih gledaliških del, plesnih in otroških predstav, ki jih ne morejo predstaviti povsod. Čeprav gostujoči umetniki na festivalu ne morejo pričakovati velikega zaslužka, je veliko takih, ki se vsako leto znova vrnejo. Nekateri zato, ker jih popolnoma očara dogajanje, medtem ko drugi upajo, da jih bodo v množici nastopajočih opazili isklaci talentov in jim ponudili življensko priložnost. Fringe je namreč pripomogel h karieri članov Letečega cirkusa Montyja Pythona, Emmi Thompson in Rowanu Atkinsonu (Mr. Bean).
Rojstvo festivala sega v leto 1947, ko se osem gledaliških skupin ni hotelo ukloniti volji programskih vodij prve izvedbe festivala. Prispele so v Edinburgh in svoje predstave uprizorile tam, kjer so jih hoteli sprejeti, predstave pa so si ogledali tisti, ki so po naključju naleteli nanje. izvorni pomen Fringea, ki ga organizatorji skušajo ohraniti tudi danes, je pripraviti festival dostopen tudi manj premožnim. Pred dvema letoma je na škotskih odrih nastopila tudi slovenska skupina Terrafolk. Toliko o festivalu, sva pa posnela nekaj parade, ki je vedno prvi dan, kjer se ljudje iz celega sveta predstavijo. Vsak na svoj način.
Še nekaj o Škotih. Škoti sodijo med prijetnejše ljudi na svetu. Škotska je dala svetu najrazličnejše znanstvenike (Fleming - penicilin, Baird - televizija, Bell - telefon, Dunlop - zračnica...). Sean Connery je bil rojen prav v Edinburghu (mogoče zato tako smešen naglas).
Preden sva se vrnila v Markovo stanovanje, sva zavila še v trgovino in kupila vino za večerjo. Večerja je bila odlična, sladica prav tako in vina ni prav veliko ostalo (od 3 steklenic). Bil je prijeten večer do poznih ur. Rita in Jacobo sta se ta večer poslovila, ker sta nslednje jutro odšla naprej v Oban. Midva po zopet po odličnem zajtrku ven v mesto. Odšla sva do škotskega parlamenta, ki je nekaj posebnega (arhitekt Enrich Miralles). Ko so ga gradili, so prekoračili budget za 300 mio GBP in zamudili rok za 3 leta. Stoji na mestu, kjer je bila prej pivovarna. Baje so se Angleži zmrdovali nad parlamentom in jim očitajo prekoračitev budgeta, vendar jim Škoti znajo zabrusiti s tem, da za čiščenje oken parlamenta v Londonu porabijo v petih letih toliko kot so oni porabili za celo stavbo. Malce sva bila prepozna za ogled odznotraj.
Odšla pa sva na bližnji zelo visok hrib in si ogledala mesto z vrha. Preden sva prispela do parlamenta pa sva opazovala dogajanje na ulicah in razne predstave umetnikov. Ob šestih sva hitela domov, ker sva rekla, da bova ta večer midva kuhala rižoto. Ta dan je prišla še ena kauchsurferka (malce čudna).
Naslednji dan sva si ogledala botanični vrt in se relaksirala. Nazaj grede sva našla še Bute house - hišo first ministra (Alex Salmond), ki se zavzema za referendum za neodvisnost Škotske.
Ta večer je Mark naredil hamburgerje in ko smo se najedli, smo odšli še v pub na pivo kjer sva se midva tudi poslovila za dan naprej, saj Mark rad dolgo spi.
Torej, na Škotskem sva se imela super, spoznala prijetne ljudi in mislim, da se bova še kdaj vrnila. Če bi imela bolj primerno obleko s sabo, bi verjetno podaljšala ogled Škotske, tako pa se s poletnimi cunjami ne da.
Naslednji dan sva se odpeljala nazaj v Londonu, kjer bova ostala do 18.8. ko se vračava nazaj v Slovenijo.

Dunoon

Iz Obana sva se peljala z avtobusom do Inverary (8 GBP za karto), tam prestopila na drugi avtobus do Dunoon-a (3 GBP). Na postajo naju je prišel čakat Noel in naju odpeljal domov. Ko sva vstopila v hišo, naju je najprej pozdravil njihov pes Labradorec Zeus, kar naju je oba zelo razveselilo. Seznanila sva se še z njegovo ženo Gill in prijateljem Chris-om. Pili smo slovensko vino. Gill in Noel sta kupila hišo v Beli Krajini in se nameravata preseliti v Slovenijo. Bila sva zelo prijetno presenečena. Vprašala sva ju, kako to, da sta se odločila za Slovenijo, pa sta rekla, da sta veliko potovala po svetu in se jima zdi Slovenija prava za življenje. Ne marata preveč velikih mest in gneče, zato sta se odločila za neko staro hišo blizu Črnomlja. Mimogrede, selila sta se že 25-krat. Njuna hči Niamh(4) (Niv po naše) je že spala. Malce smo se pogovarjali in ker je bila že pozna ura, sva se stuširala (kar je bilo zelo dobrodošlo po Leovi kopalnici) in odšla spat v lepo, čisto, toplo sobo. Zjutraj sva slišala otroški glas, ki neprestano govori. Ker ni imela več potrpljenja naju čakat, nama je prišla trkat na vrata. Gill nama je naredila zajtrk in z Noelom sta predlagala, da gremo malce na sprehod po Dunoon-u. Vkrcali smo se v avto, mi štirje ter dva psa, Zeus in Skavt (sosedov črn Labradorec) in se odpeljali do obale. Vmes je Niamh zaspala, tako, da smo odšli samo mi trije in psa na sprehod. Zeus-a je gnal Noel, Skavta pa Simon. in tako smo sprehajali pse po obali, da sta se malce zdivjala. Skavt je z največjim veseljem čofotal in plaval po morju, Zeus pa ne mara vode. Kakšen Labradorec neki, vendar sta Gill in Noel povedala, da sta ga dobila ko je bil star dve leti in da sta ga poskušala spraviti v vodo, vendar jima ni uspelo. Medtem se je Niamh zbudila in mahnili smo jo do velikega posestva, ki ne vem več kdo ga je imel v posesti, važno je, da se je odločil, da ga podari "občini" za otroke, da bodo lahko uživali v naravi in se igrali skavte. In tako je ostalo še do danes. Vendar pa se vseskozi nekateri borijo zato, da bi ga prodali, saj je minilo že več kot sto let in mislijo, da bi ga uporabili za kaj bolj komercialnega, kar bi prinašalo denar. Do danes jim še ni uspelo, vendar je še samo vprašanje časa. Ne vem kako bi opisala to posestvo. Je ogromno, z ogromnimi drevesi (po enem smo celo plezali, po enem pa smo viseli kot opice na lijani), z manjšim ribnikom, gradom (enim celim in enim še same ruševine). Po poti smo jedli maline in se učili nekaj slovenskih besed. Nekaj jih že znajo Niamh predvsem: Zakaj? Ne vem, mleko... Tamala govori nonstop, tako, da sta si Gill in Noel izmislila eno igrico, ki se imenuje sleeping mouse (speča miš). Takrat se malce umiri in celo zaspi, vendar samo v avtu.
Zelo prijetna družina, Gill je zopet noseča in pričakuje decembra fantka. Niamh pa trdi, da bo deklica.
Drugi dan je moral Noel na delo. Oba namreč delata kot nekašna socialna delavca, pomagata otrokom, ki so zlorabljeni in gresta od doma tudi za več dni.
Niamh in Gill sta šli na bazen, midva pa po Dunoon-u. To je takšno najhno mestece in zdi se ti kot da se je čas ustavil. Vsekakor naju je Škotska zelo presenetila, saj sva mislila, da je tukaj vse bolj napredno. Povsod tudi piše, da so Škoti bolj pridni, pametni..., od Angležev. Leta 1999 je Škotska dobila svoj parlament. Imajo tudi svoje podobe na bankovcih in ne marajo preveč Angležev. Se ve zakaj. Ko sem omenila, da se je čas ustavil, mislim predvsem na izgled lokalov, stranišč, trgovin, plaž,... Npr. odšla sva v hotelsko čajnico na čaj. To je ena večja soba s kaminom, mizami s papirnatim prtom, samo dva čaja na menuju... V čajnici delata dve natakarici, ki nimata kaj delat in se med sabo prav glasno pogovarjata, se smejeta,... Šele sedaj vidim kako je v Sloveniji vse bolj strogo in da en delavec naredi toliko kot tukaj dva ali pa več. Sedaj ko to pišem, sem se spomnila, da smo odšli v Obanu v nekakšno kavarno - pekarno kjer strežejo pri mizi (drugače moraš povsod sam do šanka in naročit kar želiš), kjer je delalo sedem žensk. Za deset miz. Prav neverjetno. Dve pri vitrini, dve zadaj, ostale pa so stregle, kasirale ali pospravljale. Pri nas bi dva komot poskrbela za vse goste in še hitreje. Ok tako pač je.
Gill naju je klicala in rekla da gre ob 15-ih nazaj domov in če želiva lahko greva z njo. Ker še nisva vsega opravila, sva se odločila, da greva z avtobusom (do njih je iz mesta okli 5 km). Prejšnji dan naju je Chris povabil k njemu domov, zato sva še morala v trgovino po nekaj sladkega. Odnesla bi kaj slovenskega, vendar naša Slovensko Turistična Organizacija tako komplicira, da je joj. Preden sva odšla, sva hotela nekaj, da bi lahko ljudem pokazala kje in kaj je Slovenija. Vendar je sedež te organizacije v Ljubljani in moraš priti tja osebno podpisat nekakšne formularje kaj in kako in raznorazne bedarije. In ker nisva bila več v Ljubljani, se nisva posebej zato tja vozila. Ne sme pa zate te stvari prinest kdo drug. Če slučajno bere to kdo iz STO se naj malce vpraša, kaj bi naj počeli z materialom od Slovenije, če ne zato, da bi komu kaj pokazali. In če je kdo iz Prekmurja npr.? Veseli bi lahko bili, da sploh hočeš promovirat Slovenijo takorekoč zastonj.
Ko sva končala z nakupi in ogledom, sva se odpravila do avtobusne postaje, da se vrneva. Seveda dve uri vmes ni bilo avtobusa. Mogoče bi odšla celo peš, če ne bi pihal veter s tako močjo, da je joj. Kaj pa sedaj? Pogovarjala sva se, če bi poskusila štopati, saj sva slišala, da na Škotskem skoraj vsak ustavi. Sprva nama je bilo malce nerodno, nato pa je Simon le stegnil palec in tretji avto se je že ustavil. Bil je prijazen možak Jamie in naju spraševal klasična vprašanja od kod sva... Ko sva mu povedala, da sva pri Noelu in Gill je rkel, da jih pozna, da sta zelo v redu in naj ju pozdraviva. Pred kratkim se je vrnil iz Italije, kjer je kolesaril.
Zvečer smo odšli do Chris-a in Josie (njegove žene. Enkrat sva jo videla, ko je prinesla Gill piškote, ki jih je pekla). Živijo zelo blizu v stari viktorijanski hiši. Chris je star 60, Josie pa verjetno nekaj podobnega. Res super človeka. Pogovarjali smo se marsikaj. Gill je odšla prej domov, ker je morala Niamh v posteljo in tako sva ostala sama z njima. Pili smo vino, pivo in viski, ter debatirali. Oba sta Angleža, on še dela, ona pa je doma. Imata sina, ki je poročen in živi nekje v Angliji. Tudi on ima enega sina. Večkrat sedaj sva slišala, da Angleži sploh niso zelo povezani kot družina in tudi Chris in Josie vidita sina bolj poredko. Sedaj so počitnice in pričakujeta vnukov obisk. Josie nama je razkazala celo hišo, ki sta jo sama uredila. Zgodba s to hišo je taka: Josie si je zmeraj želela živeti v stari viktorijanski hiši in želja se ji je uresničila, ko sta prišla v Dunoon in našla hišo v kateri sedaj živita. Baje je bila zelo zanemarjena. V zidovih so bile luknje, zgornjega nadstropja sploh prejšnji lastniki niso uporabljali. Opremljena je bila v stilu sedemdesetih. Baje je bila kopalnica črne barve. Vse to sta lepo spraskala in opremila po svojem okusu. Res sta se potrudila, da izgleda kot iz tistih starih časov. Skoraj v vsaki sobi je kamin, na stropu so nekakšni ornamenti, vsaka soba je druge barve, na stenah so ponekod slke, ponekod pa majhni krožniki. Pohištvo je starinsko, v kuhinji je bila včasih krušna peč, pa so prejšnji lastniki ne vem kaj naredil z njo. Stopnice so z leseno ograjo, oblečene v "topli pod". V sobi kjer smo se mi pogovarjali, je ogromno okno (kot pri skoraj vseh hišah), stara kredenca in pa dve zofi ter fotelj. Pri kaminu je ležišče za njuno psičko, ki je že 16 let stara in že malce utrujena. Vzela sta jo v zavetišču, kjer jima je niso priporočali, ker je bila nekaj bolana, vendar sta se odločila prav zanjo. Je mešanka in je bila vodna reševalka. No in tako smo se pogovarjali do pozne noči ko sva se že hotela posloviti, naju je Chris vprašal kdaj greva naslednji dan v Glasgow in naprej do Edinburgha. Rekla sva, da enkrat zjutraj in če on ve kako bi bilo najbolje. Potem je takoj predlagal, da naju on odpelje do trajkta. Seveda sva bila takoj zato in zmenili smo se, da naju pride iskat ob 9:30. No in tako je nastopilo naslednje jutro, ko sva se poslavljala od Gill in sta naju prišla iskat Chris in Josie in Niamh je hotela zraven. Ne samo, da sta naju odpeljala, še karte za trajekt sta nama dala. Poslavlajali pa smo se tako, kot da se že leto dni poznamo.
In tako sva odplula do Glasgowa, kjer sva na postaji oddala prtljago in odšla malce po mestu. Privoščila sva si kavo in vročo čokolado v Costa (podobo kot Sturbucks) - res ogromne skodelice, verjetno pol litra, in opazovala ljudi. Nekaj sva jih slikala, saj so res nekaj posebnega. Baje je Glasgow mesto polno punkerjev. Ta dan sva jih videla ogromno. Proti večeru sva so odpeljala z vlakom v Edinburgh.

Oban

Prispela sva v obmorsko mesto Oban. Poklicala sva Lea, ker sva bila dogovorjena, da ostaneva pri njem, vendar ga ni bilo in sva odšla s taksijem do njegove koče. Pustil naju je na podeželski poti, kajti naprej se ne da z avtom, ampak moraš peš. Kot film Kekec. Hribi, na njih se pasejo ovce in koze, pred nama bežita dva debela zajca, midva pa z nahrbtniki kot mule do hiše. Ko prispeva, naju pričaka Dave (je iz Yorkshira in dela kot vodovodar v Obanu). Takoj nama ponudi kavo, čaj ali pivo. Odločila sva se za zadnje in se vsedla na stole kar zunaj in gledala na morje. Lokacija je res čudovita. Podobno kot pri nas na Pohorju, samo, da imaš na eni strani morje, na drugi pa hribe polne ovac. Dokler ni Leo prišel domov, smo prav lepo klepetali o vsem živem. Dave naju je spraševal od kod sva in kako dolgo sva že tukaj itd. Midva pa sva od njega izvedela, da je doštudiral za vodovodarja in prišel v Oban delat, da bo lahko kupil hišo in pripelja svojo sestro z otroki in staro mamo. Pravi, da mi je tukaj zelo všeč, ker je tako mirno in on to obožuje.
Čez nakaj časa je prispel tudi Leo. Zanimiv tip. Ne preveč urejen in tudi čistoča mu ni vrlina, je pa faca. Po spoznavanju, nama je pripovedoval, da je bil že trikrat v Sloveniji, na kurentovanju na Ptuju. Kurenti so ga čisto prevzeli in naša deželica tudi. Prav z navdušenjem nama je pripovedoval kako je bilo. Mimogrede - bil je v kratkih hlačah, midva pa z najdebelejšimi oblačili, kar sva jih premogla. Še David nama je dal delavsko jakno (se vidi na sliki). Leo je videl, da naju zebe in odpravili smo se v hišo. Ne moreš verjet, da nekateri ljudje še živijo na tak način. Ta hiša je bila včasih opazovalnica vojne mornarice in v njej so živele ženske in opazovale morje. Je zanimiva in tudi urediti bi se jo dalo zelo lepo. Vendar pa Lea to prav nič ne zanima in živi skoraj tako kot so živeli včasih ko niso imeli denarja, pa vendar so imeli čisto. Lea ćistoča ne skrbi, povsod ima vse kar nametano. Ukvarja se z računalniki (popravlja, ureja ljudem internet...) in jih ima povsod. V "dnevni sobi" ima računalnik, radio, polno kablov, lesen pod, dve sofi, dve postelji, ki jih je naredil sam in sta pričvrščeni na steno, en regal za oblačila... Tukaj spi in je in marsikaj. Kuhinjo ima kar vredu, vendar povsod polno kablov, vijakov... . Ima pa pomivalni stroj in noter kar umito posodo. Jedilnice nima. Kopalnica ja tako mala, da kakšen z malo več kilami ne more not. Tuš ima nekako doma narejen. Zgoraj ima še en prostor z večjo posteljo in nekaj računalniških zadev in tukaj sva se odločila, da bova midva spala. Lahko bi spala tudi v prikolici, ki jo ima zunaj (polno z računalniškimi stvarmi). Je pa čisto po angleško nor na travo. Zadnji dan, ko sva se odpravljala se je odločil, da bo kosil, ker je bila trava "previsoka". 1cm. Zelo zanimivo. Ta David, ki je pri njemu, pa spi v šotoru (lahko bi spal noter, vendar se je odločil tako). Baje imata dogovor, da je pri njem brezplačno, v zameno pa vsak dan skuha večerjo. Tako sva dobila prvi dan večerjo: riž s piščancem in sojino imako. Zelo dobro. David je odšel v svoj šotor spat, midva pa sva klepetal z Leom pozno v noč. Drugi dan naju je Leo odpeljal do Atlantskega mosta, naju tam pustil nekaj časa ker je odšel delat. Leo ne dela v nobeni firmi, ampak ga ljudje pokličejo na dom in pride. Malo sva se sprehajala okoli, malo sva se nastavljala soncu, nato pa je se je vrnil tudi Leo in naju peljal nekam naprej, do enega turističnega kraja, za katerega se ne spomnim imena. Odšli smo na vrh enega hriba in si malo ogledali okolico. Leo nama je pokazal en manjši otok in povedal, da si ga je en Škot kupil zase pred 30 leti in da gre vsako leto za šest mesec sam na otok. Tam nima hiše, ampak votlino v kateri prežvi celih šest mesecev. S sabo odnese polno hrane, tople vode za čaj... Baje pa je poleti gol. To sem napisala zato, ker tam ni nikoli vreme takšno, da bi lahko bil gol. Ko smo se vračali s tega hriba, smo odšli v lokalno pivnico na pivo. Leo nama je priporočal enega, ki je precej močen, tako, da je bilo eno več kot dovolj. Sedeli smo za šankom in tako imeli možnost opazovat delo natakarjev. Imajo zelo veliko točenega piva, tako kot povsod po VB. To pivo, ki sva ga midva pila, se prav posebej toči. Ne tako, kot vidiš pri nas, da nagnejo kozarec, temveč kozarec dajo pod pipo in pivo kar naravnost teče kar čez kozarec. Sprva izgleda kot da bi bil zmrznjen, nato pa se pena vsede in to je to. Se nič ne sekirajo, če pivo teče čez. Preko šanka se vidijo sodi piva, ki ga delajo kar tam. Ko je lastnikov sin videl, da slikam kar čez šank, me je povabil v prostor, kjer varijo pivo in sem lahko slikala tam. Do tega dela dneva je bilo zelo lepo sončno vreme, ko pa smo se vračali nazaj v Oban, pa je začelo deževati in nebo je bilo čisto zaprto z oblaki. Brrr. Spotoma smo se ustavili v trgovini in nabavil nekaj za pod zob in grlo. Ta dan sta prišli k Leu dve švicarki in David je za vse skuhal "Kiš". Malo sem mu pomagala okoli čebule, ostalo pa je naredil vse sam. Zopet zelo dobro. Prej ko smo bili v trgovini, je Leo kupil ta kiš že narejen in meni ni bil všeč.
Za naslednji dan sva se odločala, ali bova odšla na otok Mull, nasproti Obana, ali bova odšla kam drugam. Nisva so odločila za Mull zato, ker je bilo res čudno vreme in na otoku nimaš kaj počet, če je tako gnilo vreme. Naj omenim, da sem si v trgovini kupila nogavice, da me ni zeblo. Odločila sva se, da greva v Dunoon k družini s psom.

Škotska (Glasgow)

Ob 5-ih zjutraj sva vstala, lepo pozajtrkovala, nato pa 15 minut do odhoda avtobusa odšla na postajo kjer bi naj stal avtobus. Bilo je zelo čudno, ker avtobusa ni bilo nikjer. Bilo je še tri minute do odhoda in postajalo je vse bolj čudno. Vprašala sva mimoidočo kje je ta ulica pa ni vedela, nato sva še vprašala šoferja mestnega avtobusa in ta je rekel, da je to vzporedna ulica. Seveda sva tekla kolikor se je z nahrbtniki teč dalo. Normalno - ujela sva ga zadnjo sekundo.

Do letališča sva se odpeljala z easyBus -om, ki sva ga prej rezervirala. Obstajajo namreč razne variante kako ceneje do cilja. Simon je najdel na internetu ta easyBus in če si pravočasen, lahko privarčuješ nekaj funtov.

8:40 sva vzletela v največje mesto na Škotskem - Glasgow. Preden sva odšla do Jose-ja s katerim sva se dogovorila, da prvo noč prespiva pri njem, sva si privošlila še kavo in čaj v gostilni The Goat. Naj omenim, da sva tam prvič doživela pravo angleško vreme. Ko sva prispela v Glasgow, je bilo zelo lepo vreme, da sva sedela zunaj pred gostilno, čez nekaj časa pa se je vlilo in postalo je kar precej mrzlo. Kot sem že omenila, sva prvo noč prespala pri Jose-ju, ki je iz Mehike, vendar v Glasgowu študira. Malo sva se z njim pogovarjala in ga spraševala kako se mu dopade Škotska, pa ni bil zelo navdušen, vendar... Zanimivo, njegova družina je skoraj po celem svetu. Ena sestra v Kanadi, druga v Kaliforniji, en brat nekje v Ameriki, ostali tudi nekje drugje. Mama in oče pa sta ostala v Mehiki. Sva ga vprašala, če kaj pogreša dom, pa je rekel, da najbolj hrano ker, da tukaj hrana ni prav nič okusna. Naslednji dan zjutraj sva se odpravila pohajkovat po Glasgowu. Milsila sva, da bova preživela čudovit del dneva, ker bi naj bil Glasgow zelo zanimiv, vendar ga je pokvarilo vreme. Bilo je deževno in tako mrzlo, da naju ni prav nič veselilo veliko pešakat po mestu. Vmes sva odšla nazaj v gostilno kjer sva se ustavila prvi dan in tam nekaj pojedla. Zelo dobro je bilo. Zgleda, da Škoti bolje jedo. Porcije so pa tudi takšne kot na Pesku. Prave pohorske. Joj, ja ne boste verjeli, ampak Škoti so še bolj beli kot Angleži. Lase imajo večinoma rdeče, vendar pa so zelo prijazni. Celo šalijo se in smejejo.

Še en obisk katedrale in uspešen ogled Shakespearovega teatra

No, danes pa nama je uspelo vse kar sva si zadala. Simon si je ogledal to katedralo od znotraj, iz vrha in malo še spodaj. Jaz nisem vedela, da se da še spodaj kaj videti. Baje so grobnice nekakšnih herojev, ena izmed njih je tudi od Wren Christopher (arhitekt te katedrale.
Zraven je še restavracija, trgovinica s spominki. Simon je bil navdušen. Čakala sem ga skoraj eno uro, da se je vrnil in pravi, da je bilo premalo. Mogoče, če se bova še kaj vrnila v London, da si bo va ogledala še podzemlje, ker v knjigi piše, da če si izpustil ta del, si zamudil veliko. Mogoče bova preverila.

Uspelo nama je tudi (na moje veliko veselje) videti Shakespeare globe theatre od znotraj. Vstopnina je kar draga (9 GBP), vendar je zanimivo, ker imaš vodičko in pripoveduje zgodbo tega teatra. Začne se nekako tako:
Originalno zgrajen najprej je bil leta 1599 in uničen v požaru 29. junija 1613, ki so ga zanetili med predstavo Henry the Eight, ker so pripeljali top in iz njega tudi dejansko ustrelili. Med izstrelitvijo je padla iskra na streho, ki je slamnata in teater cel lesen vžgalo. Baje se ni noben poškodoval. Takrat sta bila samo dva izhoda, sedaj jih je štiri.
Nato je bil junija leta 1614 prenovljen in zopet zaprt leta 1642 zaradi puritancev.
In še tretjič ponovna rekonstrukcija originalnega leta 1997, vendar približno 250m stran, ker je na istem mestu stala neka druga stavba. Da so ga še enkrat zgradili, je bil zaslužen Ameriški igralec in režiser Sam Warramaker. Ker je občudoval Shakespearjeva dela, je bil zelo začuden, ko je našel na mestu kjer bil naj stal teater samo nek znak, da je včasih tukaj stal. Zato je ustanovil nekakšno fundacijo zato, da se zgradi ponovno. To mu je tudi uspelo in tako imajo Angleži po njegovi zaslugi še atrakcijo več.

V Shakespearovih časih je bilo to gledališče na drugi strani Temze, kjer se ni imenovalo London, čeprav je samo nasproti njega. Na tej strani, kjer je bil London, so bili zelo taki puritanski ljudje in so imeli gledalšča in zabavaštvo za hudičevo seme. Zato se je vsa zabava dogajala na drugi strani Temze. Tako je bilo tudi to gledališče zgrajeno na tej strani. To se pravi odprto za vso rajo
Kot vidite na sliki ima ta teater dvorišče, kjer lahko kupiš vstopnico za 5 GBP in moraš stat. Stoji lahko 700 ljudi, v Shakespearovih časih jih je bilo tudi po 1000 in več. Potem pa sta še dve nadstropji, kjer so karte dražje mislim, da 10 GBP. Zanimivo pri tem je, da če si spodaj na dvorišču, je tako kot da bil bil zčit z igralci. Oni hodijo med gledalci in v bistvu na nek način komunicirajo z njimi. Baje so v tistih časih, ko jih je bilo zelo veliko na dvorišču, kar tam stoje lulali, pili, jedli... Bil je neznosen smrad, saj so verjeli, da umivanje škodi zdravju in se zato niso umivali. Baje so se pozimi namazali z živalsko mastjo (spodnje perilo) in ga nosili vse do pomladi, da jih ni zeblo. Si morte mislit. lahko si predstavljate kako je to izgledalo. o je bil tak zabavniški dogodek in če je bila vstopnina samo cent, se je trlo ljudi. Ja in pa na tleh ni bilo lesa, tako kot sedaj ampak zemlja. Tako, da ko je deževalo (kar v Londonu ni redkost) so bili vsi blatni in... Še ena zanimivost tega gledališča je, da jje odprto. Streha je tako narejena, da ima na sredini luknjo in ko pada dež ali kaj podobnega se predstava nadaljuje. Znotraj tudi ni luči in predstave so samo ko je dan. To pa pomeni, da ko igralci nastopajo, so vse glave uprte vanje. Oni jih vidijo in so čisto blizu njih. Si predstavljate kaj pomeni trema? Tudi gledalci seveda se vidijo med sabo. Velikokrat se tudi zgodi, da ko igrajo kako igro in (npr. Hamleta) ter glavni igralec izreče kakšen stavek kot: Ali mislite, da sem kriv?, ali kaj podobnega in se kdo oglasi in reče: Ja!, ali pa kaj drugega. Kot vidite na slikah (upam, da se dobro vidi) so gledalci uprti s komolci na oder. V časih Shakespear-ja so baje tisti ljudje, ki so bili bolj premožni prišli tudi sedet kar na oder in motili igralce s tem, da so jih spraševali razne neumnosti kot: kateri lik pa ti igraš?... predvsem pa so prišli kazat svoje lepe obleke. Upam, da si bova kakšno predstavo tudi ogledala. Če ne letos, pa kdaj drugič Po moje mora biti nekaj neverjetnega. Kot bi se dogajalo na ulici, ne pa v gledališču.
Ok, ne bom vas feč morila s tem teatrom. Lahko pa si ogledate na strani http://en.wikipedia.org/wiki/Globe_Theatre več o njem.

Harrods

Ne vem več kateri dan, vendar sva obiskala tudi to prestižno trgovino, ki je znana po tem, da se hvalijo, da imajo vse, če pa česa ne najdeš, bodo naročili. Vendar pa ni znana samo po tem, vendar tudi po cenah. Primer: navadna »klipsna za lase, ki jo dobiš na vsakem štantu za kak evro ali več, tukaj stane taka čisto navadna, vendar je od ne vem katerega pač znanega proizvajalca 20 GBP – in to znižana, ali pa ena »španga« zopet nič posebnega vendar lepa znižana (ne spomnim se koliko %) 75 GBP. 1 GBP = 1,5 €, ali pa po starem 1 GBP = 360 SIT. Torej? Drugače pa je zanimivo to videti in doživeti. Sobe same čokolade, sadja, vina, diamanti, prestižne ure, torbice, rokavice… In ljudi, ki tam nakupujejo. Ne boste verjeli, ampak jih je veliko.

Katedrala sv. Pavla

Andrew nama je dal kartico za brezplačen ogled te katedrale, ki je res nekaj posebnega. Podobna je Petrovi katedrali v Rimu, vendar manjša. Zgradil jo je arhitekt sir Christopher Wren. Ker sva imela samo eno kartico, nisva mogla iti oba naenkrat. Najprej sem odšla jaz. Notranjost je tako bogata, da imaš vseskozi odprta usta. Na žalost nimam nobenih slik, ker v notranjosti ni dovoljeno slikati. Lahko pa greš mislim da po 439 stopnicah na vrh katedrale in vidiš cel London iz zraka. Kdor se boji višine ali je zelo debel, ni priporočljivo, da se vzpenja. Nekateri so imeli težave in niso upali pogledati to za kar so se vzpenjali. Veličasten pogled. Takrat šele vidiš kako je to mesto ogromno. Ni mi všeč to, da je na vrhu precej ozko in veliko ljudi, tako, da si ne moreš v miru ogledovati in v tem uživati, saj se vsi nekam gnetejo. Vendar se splača. Ko sem prispela nazaj na dno, sva se odločila, da preden gre še Simon, greva še na pijačo. Vendar pa tega ne bi smela, saj so ob 5-ih zaprli katedralo za oglede in tako sva so odpravila naprej. Naslednjič bova bolj zgodnja. Nato sva odšla do Globe Shakespeare theatre, da bi si ga ogledala od znotraj, saj sva ga prvič videla zvečer, ko je bilo temno in so igrali eno od njegovih iger. Kar je zanimivo pri tem teatru je to, da je to še edina zgradba zgrajena iz lesa. Ne vem točno kdaj, vendar je to gledališče enkrat pogorelo do tal in so dovolili samo tej stavbi, da se zgradi nazaj lesena. Tako, da sedaj stoji na istem mestu kot prej in takšna kot je bila. Vendar sva bila tudi za to prepozna. Upam, da bova uspela si ogledat to gledališče od znotraj, saj je nekaj res posebnega. Pogovarjala sva se, da bi mogoče, če bi dobila ugodno karte, si ogledala katero izmed predstav.

Bournemouth

V to mesto ob obali sva obiskala prijatelja Mitjo, ki je prišel sem delat oziroma pomagat znanki iz Slovenije, ki sedaj živi tukaj že 17 let in ima kot nek dom za ljudi, ki bi verjetno drugače morali oditi v kako drugo ustanovo. Ne vem če sem že omenila, da jim tukaj zelo primanjkuje mojstrov, ki znajo kaj narediti s svojimi rokami in jih ne samo manikirat. No, tako je prišel Mitja v to mesto po prošnji njegove znanke sestavljat kuhinjo, polagat ploščice… Malo je razlagal kako je to tukaj in imela sva tudi priliko videt v živo kuhinjo, ki jo je sestavljal z načrtom, ki so mu ga dali. Da bruhaš. Načrt je bil kar tako narisan na roko in to tako površno, da je joj. Kot skica ne pa končen načrt. Elementi sploh niso tako kot pri nas, ampak je moral narediti vse sam: zvrtati luknje, rezati, en element je moral celo narediti sam, poslali so nekaj napačnih elementov itd. In za vse to je bil čisto sam, ker baje ni nobenega, ki bi mu pomagal. Še prej je moral staro kuhinjo odstraniti. Orodja ni imel kaj veliko. No in tako sva ga midva malce zmotila, da smo malce »popričali« in spili dva piva in seveda šinfali neumne Angleže. Vendar vsega lepega je enkrat konec. Mitja je odšel nazaj v dom sestavljat kuhinjo, midva pa malce v mesto. Nisem omenila, da je Simon preko couch surfinga našel enega tipa (Dave) malce ven iz Bournemoutha, da sva lahko prespala pri njem. Vendar sva ga čakala skoraj do pol enih zjutraj. Razlog, da je prišel tako pozno, čeprav se je odpravil še prej kot je mislil iz Birmingham-a so poplave, za katere verjetno veste. Saj bi šla kam ven, vendar je vse po enajsti zaprto, razen klubi, kjer pa je potrebno plačat vstopnino in še ne veš ali ti bo všeč ali ne. Tako sva se malce sprehajala po mestu, nato pa sva se vsidrala v nekem lokalu, dokler ni bil čas odhoda. Zjutraj sva se zgodaj vstala, ker je Dave odpeljal svojo sestro na surfanje in sva odšla z njim. Skupaj smo odšli na zajtrk, nato pa naju je odpeljal nazaj v Bournemouth, kjer sva malce poležavala na soncu, kasneje pa smo se z Mitjo zopet dobili. Ob 8:40 sva se odpeljala nazaj v London.

London by night

Andrew je predlagal, da si ogledava London ponoči. Bilo je super. Vozil naju je naokoli ter nama razlagal pač vse kar smo videli. Zelo veliko pomeni, če poznaš kakšnega lokalca in ti lahko veliko pove. In da o Londonu tako veliko veš (skoraj za vsako malo večjo zgradbo) kaj in kako, je res občudovanja vredno. Res je bilo super, ker ni bilo toliko ljudi in si si lahko bolj v miru ogledoval znamenitosti ter se o njih pogovarjal. To je bil en večer. Smo imeli pa še London zvečer drugi del, ker si prvič nismo vsega ogledali. To noč pa naju je Andrew vodil po nekih ozkih ulicah, kjer verjetno sama ne bi hodila. Seveda je bilo zopet zanimivo. Vse ostalo pa naj vam povedo slike, ki jih prilagava.

Brighton!

Ja, ja saj vem, dolgo se že nisva oglasila. Še vedno sva v Londonu, tu pa tam se odpraviva še malo okoli Londona. Lepo sončno nedeljo smo se odpravili Ervin, Andrew in midva na obalo v Brighton. Imeli smo srečo (kot ponavadi), saj je v Londonu deževalo, v Brightonu pa sijalo sonce. Nekateri so se celo namakali v morju (bučmani). Zanimiva so ta mesta ob obali predvsem zaradi tega, ker se ti zdi kot da so obtičali nekje v daljni preteklosti. Zakaj? Če ste kdaj gledali filme kjer so imeli ponekod v mestih nekakšne »lunaparke« in so vrteli vrtiljake s konji, ki se samo obrača in spušča smešno glasbo, malo stran streljajo v pločevinke, da dobijo kakšnega medvedka ali kaj drugega, prodajajo sladkorno peno, hot-doge, vse je v takih načičkanih plastičnih »hiškah«,… No tako je to tukaj. Vendar pa je veliko več »zanimivih« ljudi, ki te zaposlijo da jih opazuješ. Lahko jih vidite na slikah. To je bil lep enodnevni izlet.

Sprehod po Londonu

Kot ste dosedaj že lahko ugotovili, zelo veliko prehodiva, saj druga ti ne preostane, če hočeš kaj videt in mesto je ogromno in na vsakem koraku kakšna zanimivost. Ta dan (12.7.)je bila v Angliji premiera filma Harry Potter in midva sva čisto slučajno pricapljala do nekega kina kjer sta obiskovalce čakala Hagrid in Dumbeldore. Tisti, ki ste knjige prebrali veste o čem govorim, za vse ostale pa: preberite jih že vendar! Če pa vam ni za brat, pa si oglejte filme. Ta dan sva odšla tudi v Britsh Museum, kjer najdes vse, kar so pokradli po celem svetu (veerjetnoi so kaj tudi dobili). Cele stene fresk iz Egipta, kipe iz Grčije, Italije, razne stvari iz Afrike, Kitajske, Japonske.... Ni da ni. Ker je to zopet ena ogromna stvar in zelo naporno kajti lahko cel teden vsak dan hodiš tja, si nisva dala preveč dela.
Slike so tu.

11.7.2007, Oxford

Kot je že v naslovu povedano, smo bili ta dan v Oxfordu - enem najbolj znanih mest na svetu po svojih kolidžih. Enega od njih je obiskoval Andrew in tako smo lahko iz prve roke izvedeli kako je tam (oz. kako je bilo, saj Andrew že šteje nekaj čez 50 poletij). Kot sem že omenila, Andrew zelo dobro predava in ga je užitek poslušat, saj večkrat začini stavke s kakšno šalo, prigodo, ki jih je kar nekaj v njegovem življenju.
Te kolidže naj bi obiskovali malce bolj inteligentni ljudje kot povprečno, vendar tudi tukaj kot povsod denar nekaj pomeni. Kakorkoli že, ti kolidži so zelo stare zgradbe (nekatere tudi po 1000 let), neverjetne arhitekture z urejenimi parki, kjer lahko poležavajo in se učijo, ali pa samo debatirajo in rešujejo svet, tako kot je rekel Andrew, da so počeli v njegovih študentskih letih. Seveda imajo tudi svoja pravila kot je do 11h zvečer biti doma, vendar tako kot povsod se posamezniki znajdejo, da kršijo ta pravila. Se pravi, če ubogaš in si not (včasih te ni) je dobro, drugače pa tudi tukaj zlahka zapadeš v slabo družbo, droge...
Ko smo imeli dovolj Oxforda, smo se odpravili nazaj proti Londonu in se ustavili v eni vasi, kjer smo jedli Fish and Chips - bljak. To je tipična angleška hrana (ocvrta riba in pomfrit).
Še prej, preden smo prišli v Oxford, smo se ustavili v eni vasici, da malce vidimo angleško podeželje. Zelo urejeno tako hiše kot okolice. Maš občutek, da tukaj podeželje res nekaj pomeni in da so doma taki ljudje, ki imajo nekaj.

Kot vam je že znano s klikom na sliko pridete v galerijo, kjer je še več slik.

10.7.2007, London

Danes naju je Ervin odpeljal na Baker Street k bivšemu župniku Andrew-u oziroma Andreas-u po grško, ker je Grk rojen v Angliji. Ne moreš verjet kaj vse ima ta človek v stanovanju. Ogromno knjig, CD-jev; klasika, meditacija, jazz, pop,..., DVD-jev, videokasete, nenormalno veliko oblek, ki jih večina nikoli ni oblekel. In to same firme. Parfumi, slike. Je zelo zanimiv človek, poln zgodb.
Odpeljal nas je v Regent's park, ki je zopet nekaj posebnega. V njem je veliko vodometov, kipov, nekakšnih skulptur, živali; labodi, race, golobi, veverice (ena mi je prišla skoraj čisto do fotoaparata) in pa ogromno vrtnic od katerih ima vsaka svoje ime, npr: Ice cream, Keep Smiling, Mary Poppins, Peter Pan, Ingrid Bergman,.... nato smo si privoščili še sladoled in Andrew je odšel po svoje, mi pa proti Kilburnu.

Z Andrewom smo se dogovorili za jutri, da nas odpelje v Oxford. Komaj čakamo. Ryan pa nas je zopet čakal z večerjo.





Več slik je pa v galeriji. Za ogled kliknite na sliko.

London, 9.7.2007

Odločila sva se, da greva na FREE TOUR z avtobusom, pa sva doma pozabila spominsko kartico od fotoaparata, zato sva jo ucvrla kar peš po mestu.
Odšla sva do Tower of London, se vsedla na stopnice in nekaj časa opazovala to trdnjavo, ki ima zelo bogato zgodovino in piše v vodiču, da bi lahko napisali celo knjigo o njej. Mislila sva, da bi si jo ogledala od znotraj, pa sva si premislila, ker je bila vstopnina £15 in predvsem zato ker je vsega tako veliko za videt in polno turistov je čakalo za vstop, tako da...
Nato sva jo mahnila naprej čez Tower Bridge - fascinanten most kot iz pravljice, vse do južnega dela Temze. V Londonu je prav to zanimivo, da se ti včasih zdi, da si v pravljičnem svetu, naslednji hip pa te zadene utrip velikega mesta, kjer vsakdo hiti po svojih opravkih. Res je mesto polno nasprotij, tradicije, različnih kultur, do sedaj eno najlepših mest na svetu. In sedaj nazaj k južnemu delu Temze. Na tej strani ni tako velikih zgradb kot na severnem delu pa vendar so. Baje zato ker je na tej strani zemlja mehkejša in je težje gradit. Mislim pa, da je Dickens v svojih knjigah opisoval južno stran Temze kot predel za revnejše ljudi. Ogledala sva si moderno galerijo Tate, ki je ogromna. Šla sva samo v eno sobo kjer so bile razstavljene slike. Med njimi sva videla tudi eno od Monet-a. Ojoj, kakor komu ampak nama - kr neki. Če samo opišem to sliko, ki zgleda nekako tako: velika enih 5x3, v sliki pa ni nič narisanega, temveč so izrezani pravokotniki, ki so jih barvali in rezali njegovi pomočniki, on pa jih je kar polepil kakor se mu je pač zdelo. V glavnem, razlagajte si po svoje kakšna je to umetnost. Je pa bilo zelo dobro to, da so imeli na hodnikih zeelooo udobne usnjene stole in si lahko tam kar zaspal. Nikome ništa.Prehodila sva ogromno, ker tukaj nič ni blizu. Oglasila se je lakota in iskala sva KFC, ki ga kot zanalašč nisva našla. Sva pa po poti videla kraljevo sodišče, ki je res nekaj neverjetnega. Zanimivi so tudi lokali, nekateri od zunaj izgledajo kot da se tukaj nič ni spremenilo. Na stenah zelene ali črne table z zlatimi črkami, nad njimi pa velike ure, ki kar kličejo po preteklosti. V bistvu bi to kje drugje izgledalo kičasto, vendar ne v Londonu. Neverjetno prepletanje starih zgradb z novimi je prav neverjetno. Tam stara cerkev, zraven najnovejša stavba, pa spet kak grad ali hiša stara 200 ali več let in spet moderna stavba... Vedno pa nekje vmes kak park, kjer ljudje uživajo vsak prosti čas, ki ga imajo. Njihov čas za koslilo izgleda nekako tako: večina jih kupi nekaj za pojest, ponavadi je to "Take away", pride v park, se vsede na klopce, ali pa kar na tla in jedo. Nekateri se celo vležejo in zaspijo. Veliko jih bere knjigo ali časopis.
Moški po večini nosijo obleko in kravato in se kar počijo na travo. Ko pogledaš od blizu kakšne so te obleke ojoj... Parki po mestu so res zelo lepo urejeni, vsak po svoje, Užitek je posedati v njih. Če hočeš lahko ure in ure opazujes ljudi, saj take koncentracije različnih ljudi ( ras, barv, ver... ) ne srečaš povsod. Zadnjič smo prišli v en park, kjer je igrala "pleh banda" in zabavala ljudi med kosilom. To počnejo vsak dan, različni izvajalci, brezplačno. Postavijo polno stolov oziroma ležalnikov in ... uživaj.
Vmes sva se videla celo ulico tako v krogu in polno kitar velikih kot človek in večje, vsaka je bila drugače pobarvana. Za turiste znajo zelo dobro poskrbet. Da se znebiš denarja tudi. £1 je vreden 1,5€, pivo npr. je pa zelo poceni, če ga najdeš za 2£. V večini lokalov je skoraj 3£. Po vsem tem sva se odpravila nazaj domov v Kilburn, kjer naju je čakala večerja. Res imava srečo, saj Ervin zivi z Ryan-om, ki zelo odbro kuha in nas razvaja. Je iz karibskih otokov, natancneje iz St. Lucia. Rodil se je tukaj, družina pa se je preselila nazaj.
Še to naj povem, da smo šli zadnjič ven pit in kot morda veste, so v Angliji prepovedali kajenje v lokalih. No, sedaj pa se dogaja to, da vsi kadijo zunaj in svinjajo še bolj kot prej. Tudi podnevi je tako, ker ne smejo več kadit noter jih je polno zunaj in vlečejo. No, verjetno bo pri nas podobno.

Sprehod po mestu

Prvi sprehod po Londonu je končan. Vreme se ni moglo odločit ali bi bilo lepo ali grdo. Malo je posijalo sonce, da je bilo vroče, naslednji trenutek se je skrilo in je zapihal veter, da nas je zeblo. Kar naprej smo se oblačli in slačli. Ampak to je tu nekaj povsem običajnega. Obvezna oprema so sončna očala in dežnik.
Nekaj slik in kak film je tukaj.

London

Uspešno prispela v London, ki naju je pozdravil z rosenjem. Namestila in najedla sva se. Zdaj si bo pa treba zmislit kako naprej...
Danes je zaradi malomarnosti iztiril vlak na podzemni ker so pozabili pospravit orodje za sabo. So najprej mislili, da je spet teroristični napad. Pa je 500.000 ljudi prišlo kasneje kamor so nameravali.

Priprave na pot pred mariborskim letališčem.

V osmih dneh okoli sveta? Ne, hvala.

Sem prej napisal, da nimava časa za pot okoli sveta. No, nekateri se s tem ne bi strinjali. En angleški novinar je v osmih dneh obkrožil svet s samo nizkocenovnimi firmami. Tule je originalni članek. Tu je pa slovenska verzija.
Mi na kraj pameti ne pade, da bi ponovil njegov podvig. Je preveč mazohističen. Zmeraj pravim, da se mi od potovanj še najmanj dopade samo potovanje oz. prevažanje in čakanje na prevoze. Tu pa ni imel nič drugega kot samo to. Letenje in čakanje. Fuj! Kje je pa ležanje na plaži z možgani na off in ...

Okoli sveta?

Verjetno nama ne bo uspelo priti okoli sveta. Vsaj ne zdaj oz. ne na tem potovanju, ker nimava dosti časa (o denarju ne bomo zdaj). Prvi korak pa je storjen. Kupila sva enosmerno karto iz Maribora do Londona, odhod 5. julij. Kam naprej iz Londona še ne vem. Pustimo se presenetit.

Velika Planina

Po 10 letih mi je končno uspelo priti na Veliko Planino. Bilo je pričakovano zelo lepo. Za več slik pa kliknite tukaj.

Potovanje je delo

"Long-term travelling is different from any vacation you have ever been on. It is work. Your new job will be to learn new currency, new local transportation, new languages, new places to sleep, new types of people, and new types of food. Every day, instead of driving to work, you will do these things. But the moments in between make it all worth it."

Velikokrat se sprašujem kaj oz. zakaj me vleče na potovanja. Kaj je tista stvar, ki me je zasvojila in jo hočem še in še? Še posebej, ker del potovanja ni posebej prijeten (dolge vožnje, čakanja, vročina, mraz, komarji, nadležni prodajalci, ...) ali je delo (kot piše zgoraj). Očitno se skriva skrivnost v trenutkih vmes med enim in drugim. In ti so očitno toliko vredni, da se vse ostalo takoj pozabi. Zapomnim si samo tiste najhujše stvari iz katerih nastanejo zanimive popotniške zgodbice, ki jih ostali najraje poslušajo. Koga pa zanima kako sem ležal pod palmo na rajski plaži z možgani na off in piksno ali kozarcem hladnega v roki... Razen mene seveda. :)

Okoli sveta?

Prejšnji teden je "padla" ideja o potovanju okoli sveta. Pa ne z motorjem, avtom, ladjo ali kolesom kot so to naredili nekateri naši sonarodnjaki. Lepo z letalom (pa še to je naporno) in čimveč uživanja vmes. Za začetek lahko že čez nekaj dni z Ryanair za 10€ s taksami vred iz Maribora do Londona. Od tam pa lahko (baje) prideš z Oasis za 170€ do Hong Konga. In še za 170€ do Orlanda. Potem pa ostane samo še skok čez lužo do Evrope. Vmes pa še kak skok z AirAsia po Aziji ali/in že kako še malo po Ameriki. In to je to. Mamljivo ne?
Zdaj pa je treba samo še najt čas in denar. Pa to še ni vse. Potrebno se je tudi odpovedat službi in stanovanju. Vsaj v mojem primeru. Ampak to je malenkost zato, da se spoznaš.

Pa še to. Nekje sem prebral (ali slišal) tole: najkrajša pot do samega sebe je potovanje okoli sveta.

Zgodil se je internet

Danes sem spet dobil internet direkt v žilo. Prejšnji teden pa mi je uspelo porihtat računalnik. Tako, da je zdaj konec mojega životarjenja. Ampak tudi zelo dobrega izgovora zakaj še ni slik ni več.

Jaz bi tudi rad imel dopust

Tako kot Pika Nogavička, ki je šla v šolo zato, da bi imela počitnice, sem tudi jaz danes začel delat, da bom lahko imel dopust. Jupiii! Dopust bom imel!

Ko ima hudič mlade, jih ima baje veliko

Najprej brez interneta, zdaj še brez računalnika. Najprej je mrknil operacijski sistem, ki sem ga pač še enkrat naložil. Uspeh je bil na žalost kratkotrajen, ker je zgleda zdaj crknil še računalnik. Noče se zagnat niti s CeDeja. :(
Ampak slike so na varnem - na suhem in hladnem mestu. Kdaj bodo pa tu je pa drugo vprašanje...

Crko internet

Trenutno sem v Ljubljani brez dostopa do interneta. Ne vem ali je kriv moj računalnik ali so ti Mobitelovi Dragoni škart roba. Že drugi se je pokvaril. Bo treba zrihtat drugo povezavo. To pa lahko traja nekaj časa. :( Vmes se bom pa poskušal nekako znajt. To pa pomeni, da bodo dodatne slike objavljene kasneje.
Se zgodi... Sploh v tem letnem času.

Ljubo doma, kdor ga ima

Pa sem spet doma. Sem včeraj napisal na dolgo (res dolgo) in široko o dogodku, ki se mi je zgodil na poti domov. Spet so bili v glavni vlogi venezuelski skorumpirani policaji (ali vojaki, ker jih ne ločim), ki so želeli pristovoljni prispevek od mene. Pa so spet ostali praznih rok. Ko sem skoraj že končal mi je zmrznil brskalnik in dolgotrajno delo je šlo v nič.

Caracas

Spet sem v Caracasu. Prisel sem ze zjutraj bo 4:45 in sem moral cakat na postaji, da se zdani. Potem je sledil en krajsi ogled mesta. Zdaj pa cez par minut odhod na letalisce in polet proti domu. Na zalost ne direktni.

Spet v Venezueli

Se malo pa se vracam domov. Sem na poti proti Caracasu odkoder jutri letim proti evrolandu.



Danes sem porabil kar nekaj ur, da sem dal nekaj slik na blog. Madonisa je to ena potratna zadeva. Ampak z veseljem zrtvujem en del dopusta samo za VAS.

Bogota

Iz Medellina greva v Bogoto. Nakup avtobusnih kart je bil pravi luksuz. Najina osebna tajnica je poklicala na avtobusno firmo, karte pa so nama dostavili naslednji dan na dom. Brezplacno. Pa se naj kdo rece, da ni fajn v Kolumbiji.
Nad Bogoto sva bila navdusena. Imela sva tudi odlicnega gostitelja Mauricia, ki naju je vozil naokoli in nama rzkazal Bogoto podnevi in ponoci.

Medellin

Iz karibskega raja sva poletela v hribe na 1500m nadmorske visine. Medellin je verjetno najbogatejse kolumbijsko mesto. Edini ima metro in zicnico kot del javnega prevoza v sklopu metroja. Zicnica pride zelo prav, ker je mesto v dolini, kjer je premalo prostora. Zato je pozidano noro visoko v hrib.
Iz letalisca sva se pripeljala z minibusem, ki naju je pripeljal v center. Nastanila sva se kar v hotelu na drugi strani ceste, kjer je ustavil avtobus.
Zvecer sta naju dva lokalca popeljala malo po mestu. Videli smo vse od velike revscine do strasne bogatije, ki je ni pri nas. Danes sva pa povabljena k enemu domov na kosilo. Tam morava biti cez eno uro, zato bo treba koncat.
In potem so naju na veliko razvajali.
Pa se nekaj slik:

Center


Boterova umetnina






Gostitelji

San Andres

Ze nekaj dni uzivava na otoku oz. otocku velikem 27km2. Danes sem se sel ze tretjic potapljat (po dva potopa na dan). V morju je polno koral in vidljivost je zelo dobra. Danes je bilo tudi polno mant in rib, da smo plavali med jatami. Voda ima 28 stopinj in se potapljamo brez potapljaske obleke.
Ceprav je San Andres ze zelo turisticen, so ljudje zelo nevsiljivi. Nobene gnjavaze kot drugje v turisticnih krajih. Rajske plaze so delno ze pozidane, mozno je pa se najti nekaj neokrnjenih.
Na otok sva prisla sredi najvecje sezone in sva imela kar sreco, da sva nasla prosto in cenovno ugodno prenocisce. Sva razmisljala, da bi se za kaksna dva dni premaknila na drug konec otoka pa je vse zasedeno se najmanj do cetrtka, midva pa ze v sredo letiva v Medellin pogledat kje je zivel Pablo Escobar.
Otok je bil (ali se je?) brezcarinska cona. Zato je polno trgovin podobnih duty free shopom na letaliscih. Imajo tudi zanimivo navado, da imajo pred trgovinami stole in mize ali pa kaj drugega za sedet. Tako ljudje hodijo na pijaco v trgovino, ki je v bistvu kot gostilna s trgovinskimi cenami. Na primer lokalno pivo je okoli 100 tolarjev, Heineken (0,33l) okoli 160. Tako se da zelo poceni napit. :)
Je pa internet precej drazji in pocasnejsi. Tudi sladoled je v mestu zelo drag. Okoli 2 evra (da bo v domaci valuti) za kepico. Sva pa slucajno spoznala eno nemko Helgo, ki zivi ze 8 let tu. Se je matrala, da bi nama nasla kaksno fraj sobo ob obali pa je bilo vse polno. Pri njej pa sva dobila konkretno porcijo sladoleda za 1 evro. In to zelo dobrega. Ce bo kdo slucajno sel na San Andres lahko pogleda na njeno stran - http://www.helga.sanandres.de/. Pa naj pove kje je to nasel. :)

San Andres in mogoce Providencia

Ker bi morala na jadranje do Paname (San blas) cakat se nekaj dni (meni pa ze zmanjkuje casa), sva se odlocila, da morava ta denar, ki bi sel za jadranje zapravit nekje drugje. In tako je padla ideja, da greva za en teden na San Andres (http://www.sanandres.gov.co/) in od tam v Medellin. Torej bova od 3.1. do 10.1. na tem rajskem otoku in na bliznji (90km stran) Providenciji. Ker je vprasanje kako bo tam z internetom, sem to napisal ze danes. Zato naslednji teden ne pricakujte prevec. Mogoce boste pa pozitivno preseneceni. :)

Dvakrat v novo leto

Novo leto sva praznovala dvakrat. Najprej slovenskega. Malo so naju cudno gledali, ko je Matjaz sprical s sampanjcem ob sestih zvecer. Ampak so tako ze vsega navajeni. Potem pa se kolumbijskega v mestu na prostem. Na koncu sva pa sla se na en party na plazo do soncnega vzhoda in se malo dalj. Je bilo kar naporno.
Vsem, ki ste mi poslali novoletna voscila se najlepse zahvaljujem. Bom poskusil vsem odgovoriti (po moznosti v zivo), ko se vrnem v evroland.